Zgodba živi svoje življenje, reproducira se v sivinah pred stavbami, kjer sva brezobzirno silila kocke, kozarce, vino, pivo, zrak in ljudi, da sprejmejo nesprejemljivo. Prizori se preslikavajo na rumene stavbe, odsevajo na temno zelenih delih Ljubljanice in pišejo na robovih računov.

To čustvo sili svojo pot in najini senci se še vedno igrata to isto igro. Te dni te čutim na dnu želodca, spet misliš name, posebna oblika nemiru in glodavcev na vseh želodčnih stenah mi povejo to. Odvisno od ugriza v stene želodca, je pričakovanje. To dušeče in ščemeče grizljanje za ušesi, v želodcu, prsnem košu, slabost in želja po omedlevanju si lahko samo ti, ko krožiš po labirintu proti meni.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Popotovanja po Siciliji, gledanje Botra 3 in pripravljanje njokov z Andyjem Garcio, predolge in prepijane noči v jacuzziju ob šampanjcih, viskiju,vinu in cigaretnih ogorkih, ki padajo na preprogo med čistim razvratom? Izseki kot obmetavanje z blazinami in prepiranje pred playlisto, zbujanje ponoči in poljubi na hrbet, je to bila to sploh kdaj najina domena? Iz zgodbe o eni neskončni noči, ki sva jo opevala dve leti, zdaj hočeva tisto vmes, kar sva spustila, kar si eden ali drugi v različnih obdobjih vmes ni upal vzeti, ko sva bežala k bolj varnim izbiram, kjer so naju prizadeli, pa vendar sva vedno lahko odšla. Tukaj sva midva, ki še nikoli nisva bila. Daleč od prijateljstva, ki naju je družilo, še dlje od pijanih noči, ki sva si jih privoščila v iskanju naslade in minute bližine…

Zdaj kličeš dve leti kasneje in glas se ti opoteka kot se je včasih meni, zdaj se pojavljaš kot sem včasih v največjih delirijih samo upala, da se boš. In kaj hočem jaz?, roko, ki me potegne ven iz brezna, v katerega sem padla prostovoljno, brez da bi pomislila, kaj mi bo prineslo. Proč od nekoga, ki mi uničuje vse predstave o sebi, ki sem jih imela, proč od nekoga za katerega bi pustila svet, vsa načela in lovila ribe v tistem zalivu. Mogoče je samo realnost tista, ki me plaši, mogoče sem navajena velikih filmskih zgodb kot Mostovi Maddison Countyja ali Angleški pacient, nemogočih zgodb, ki vedno ostanejo v ozadju, v glavi, vendar jih v realnosti nikoli ne živiš.

Ko berem njegove besede, se počutim, da sem ga že davno izgubila, nekje vmes med družbenimi pravili, vendar v meni je vedno obstajala pajčevina razpeta čez mesto, ki sva jo oblikovala, razpeta med vsemi kraji, kjer sva se ljubila in med politim alkoholom, med prireditvami in pobegi iz zabav. In vendar, on je zdaj nekdo, ki ga sanjam in noče živeti scenarijev z mano in ti si nekdo, ki sem ga sanjala in bi zdaj živel scenarije z mano in jaz… Jaz sem osamljena in izpita do dna in se bom zvila k tebi, da moja hrbtenica dobi podporo, ljubila bom karkoli, kogarkoli, ki me odpelje iz mojega norega sveta, ki že mesece ne obstaja več podnevi, ki obstaja v zakotnih gostilnah, v krogih, ki se ne križajo v vsakdanjosti.

Vračanje k tebi, ko padem, je pravilo. Ti si moje zavetje, ki zdaj išče uradno ime in jaz sem pripravljena plačati za pobeg na sonce.  Manjka mi topline in s tabo lahko prestavljam postaje na radiu in pijem kavo na bencinskih črpalkah, vseh ostalih spuščenih ljudi na cestah niti pogledati ne morem, kaj šele, da bi se jih dotaknila, si edina stalnica v mojem življenju, poleg pisanja. Vračanje in odhajanje. In morda je zdaj čas, da ti zaceliš mene kot sem jaz tebe tolikokrat poprej.

In če je bil včasih zločin, ker sem te ljubila, ko si ti živel drugje, je zdaj morda zločin, če te vzamem, ker jaz na hrbtu nosim opico, ki mi vedno sledi. V vsakem koraku, v vsaki besedi in odločitvi je njegova senca, že dolgo ničesar več ne počnem zase, zgolj stvari, ki bi me vodile ali odpeljale proč od njega.

Mogoče je čas, da naredim nekaj zase, čeprav zaradi njega. Mogoče je čas, da si vzamem napise na cesti in sokove na počivališčih avtocest, dehidrirana njega, se bom prej ali slej pripeljala do vode in mogoče je zdaj čas za vodnjak in mogoče si upam piti.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Ne vem več, kako zveni tvoj glas, pozabila sem že in mislim, da tako nimaš več istega tona, ne prepoznam te več in ne vem kdo si. Mrtev človek. Kljub temu te v tem mestu pogrešam do kosti in  na sončna jutra se zbujam zaljubljena. Nikoli nisem dovolj jezna, nikoli nisem dovolj razočarana ali pijana, da bi te izločila iz sebe. Zgodba počne vse, razen zaključuje se ne. Lebdiva v tem praznem prostoru in vedno znova se najdem v neki nehotni zvestobi, tako da si samo ti tisti, ki ga pustim, da se mi približuje in nehote te čakam in pričakujem.

Vse ostalo je sekundarno, dehidriranost tebe je videvanje oaz po ulicah. Danes je bilo vsaj pet njih visokih kot ti, tvoj naglas sem zasledila za ovinkom, samo tvoj vonj je edinstven in ga ni v zraku, razen takrat, ko spiš zraven mene in ves čas držiš mojo roko, kot bi še v spanju hotel preživljati čas z mano kot bi hotel v podzavesti imeti zavest, da sem zraven.

Zdaj, ko te ni, gledam tvoje fotografije in izraze na obrazu, kadar me gledaš, vedno isti izraz. Skremžen obraz, ki se ni odločil, ali naj se nasmehne od enega do drugega ušesa ali naj bo resen in iz tega pride nenavadna grimasa kot kak Hannibal Lecter, preden se je začel hranit, samo da je v tvoji očeh neizmerna toplina. In potem druge fotografije, ko gledaš proč, ko so tvoje poteze ravne, enosmerne, včasih pijane, vesele, vendar tako drugačne obrazu, ki ga poznam jaz.

Lahko bi rekla, da se iz izkušenj učimo in bom v prihodnje pametnejša, vendar vem, da ne bom nikoli. Vedno bom počela isto, vedno bom ljubila do kosti in vedno ti bom puščala vse, kar ne more nihče, lahko ti in najini bregovi Ljubljanice spet zelenijo, vse terase, ki se zgrinjajo nad reko, kjer sva kradla svetlobo  in iskala minute, ki jih v večeru ni več bilo. Čas ni bil nikoli na najini strani.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Na tem rollercosterju je jasno, da bežiš iz norosti v večjo norost, ko ne moreš objeti preproste sreče skoncentrirane v koži človeka, ki občasno spi zraven tebe, ampak moraš najti nekaj višjega. Sreča je najboljše maščevanje, zato se načrti rojevajo tako hitro. Samo jeza in maščevanje rojevata tako precizne in dodelane načrte in vzbujata zadovoljstvo, vse dokler iz višine ne pride do padca.

Vse dokler ni pet sekund pred spanjem tečem po mestu in se skrivam v stavbe v nejgovem nederju in hočem živeti hitro in polno, vse dokler ni pet minut pred spanjem, potem mi, pet minut pred spanjem, viski vedno razkrije, da si ti tisti, ki ga hočem vedno znova in znova, vmes mi je vseeno, kaj se zgodi, kdo se zgodi. Potapljanja v viski so vedno rešitev iz otopelosti, vedno začutiš, kar se ti je zdelo, da si mogoče izgubil med enim in drugim mesecem. Višina, ki jo lahko občutiš samo v točno določeni sintezi govorjenja, drsenja s prsti, v krogu pogledov in hrepenenja.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Roke si privežem na stranice stola, da ne bi bila sposobna najti sredstva, kako se pribiti do tebe s kakšnim svetovno obupanim poskusom, da bi te zvlekla izpod ledene ploskve. Potem cel večer grizem skozi vrv, dokler ne osvobodim ene roke in te najdem. Če se ne osvobodim, mi uspe to narediti s prsti na nogah. Vedno je način, kako zanikam svoje odločitve in priplezam k tebi skozi zrak in potem spet ta tišina…

Ta neznosna tišina, neznosnost ostajanja v zraku, ko ne veš, kje si, kaj si, kdo si, samo veš, da nekaj ni prav in da moraš, moraš, moraš najti drugega, da boš vedel, hkrati pa moraš ostati na mestu. Agonija.

Potem si obvežem nohte, podprem kolena in zavijem gležnje ter hodim dalje in vem, da bom nekje na drugi strani ceste bila primorana, da se soočim s tabo. Vendar do takrat bom zbrisala vse poti, vse sledi, vse kar lahko, da se to ne bi zgodilo. Včasih postaviš piko, jaz sem jih veliko, pa so bile na koncu vejice, v najboljših primerih podpičja.

Zdaj, če ne drugega, je vsaj poglavje. In nič ni drugače, ne ljubim te nič manj, samo upanje je šlo, ves pogum je šel, ko se boriš sam z mlini na energijo, ki jo podpira strah, potem podležeš. Mlini na strah potrebujejo dvojno hrbtenico in tvoja se je odmaknila.

Zavila sem tvoj vonj v črn celofan, tkiva v črne svilene trakove, moje srce v folijo proti udarcem in jih pospravila na vrh omare med poletne sandale. Nimam več 24 ur časa samo zate, nimam več energije in tokrat ne bo tako lahko kot je bilo poprej, ker sem si izpahnila klešče, da se osvobodim prijema, zdaj sem v zavetju slekla oklep, kjer rastem in čakam na novo roževino. Vse kar me ščiti je mrakobnost in moj plašček samosvoje črnine je krut in mrzel, na tem plašču se lahko samo porežeš in vse kar veš, vse kar čutiš, vse kar si kdaj si predstavljal o meni, bi zrezalo na tej prevleki. In tanke svilene ostanke bi razporedila po šanku in se z nohti igrala z razcefranimi končki tvojih predstav, ko bi jezik pomakala v vino…. Ko zoglenim, čustva otopijo, da preživi vsaj mehurček kisika, ki me žene dalje. V teh trenutkih sem zate lahko le pošast, ki si jo ustvaril s svojim hranjenjem in odtegovanjem.Taka bom vse do trenutka, dokler me spet ne obrneš. Dokler se ne pregrizeš skozi mojo temo, me zbrskaš iz pepela in obarvaš. In vedno me. Ta krožnica, kjer se vrtiva, prideva, se zaljubiva in oddaljiva. Vsakič znova.

Vse skupaj je že skoraj klišejsko.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Že nekaj let. Že odkar študiram in to je dolgo. Odkar sem se prvič učila ekonomijo, najbrž in zdaj se jo spet učiva. Vsako leto obujava iste rituale namesto obletnic. Samo njo ljubim bolj kot sebe in čisto nikogar več. Kako sebično, vendar ljubiti njo, je ljubiti mene in kadar jo opazujem, kako čudovito zmešana je, se sama sebi zdim čisto okej.

Iz dneva v dan odsevava ena v drugi, z odtenki v levo in v desno. Včasih se njej zamika svetloba, drugič meni odstira črnina, vendar največkrat se najdeva z istimi mislimi.  Zadnje čase, morda že dolgo, ampak zadnje čase še posebej opažam, da lahko govoriva s pogledi. En sam pogled nama ustvari zgodbo, ko drugi nemo opazujejo, kaj je tako smešno ali čemu sva prikimali.

Preden sva prekrižali čevlje, sva križali osebne drame, predenj sva se poznali, od vedno je tako… Kot bi pil lastno podobo nasproti sebe. Ljubim. Sem. Ona. Jaz. Moj enojajčni dvojček, donkey, opica…

It january, donkey, we’re suppose to feel shitty. It’s that time of the year. At least it’s time to write…

it’s mazaing how you take your heart and turn it off.

(Rob Thomas, Mathcbox twenty)

Dnevi, ki so se vlekli kot smrkelj, dnevi čakanja, dnevi čakanja na črke, na glas, karkoli. Na sovo iz Bradavičarke. Goloba pismonošo, kamen v okno, žvižganje pred vrati.

Nič. Praznina se je ulegla čezme in v krču iskanja in zaletavanja med stene norosti, sem pritisnila tipko, STOP, ne morem več.

Nisem kriva, da sem prišla, nisem kriva, da nisi odporen name, nisem kriva, da čutiš in nisem kriva, da ne moreš ne z mano ne brez mene, jaz samo plačujem tvoje račune, enkrat hladne prhe, drugič nalive čustev. Ne znam več usklajevati vseh teh obrazov, sama sem in popolnoma zbegana.

Usedla sem se in se odločila, da sem sama s sabo. Tako sem vedno sama, tudi kadar si ti zraven. Vedno ostanem sama z bremenom in razpolaganjem naju in ti samo pobiraš gozdne jagode poleti in agrume pozimi.

Čas je, da kdo hrani mene, jaz sem pregorela, nitka v žarnici je šla na pol in se razcefrala. Morda je bila res samo Mercatorjeva 40 W, ampak… niti ta ne sveti več in čakanje, da se boš z glavo zadel v moj lestenec, je prenehalo obstajati. Ničesar več ni za čakati, ostala sem na svoji strani nagajivega nasmeha, proč od županov in Rima.

In za naju tokrat ni postaj, kjer bi se čakala. Ker sem črna ali bela, nikoli siva in zdaj sem črna in take me ne poznaš in ne veš, da se ne bom pojavila izpod meglic kot ponavadi.

No more I loveyous, no more trips, no more illusions, I need some reality out of tales of ordinary madness. I love you much too much but now it’s time to survive winter.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Zaspim vedno kakšno uro predenj se zbudiš ti, omotična od tvojega vonja omahnem z glavo ob tvojih vretencih in ti poiščeš prste moje roke, da ne pozabiš, da sem tam, da sva še eno uro tam. Tista ura spanja ob tebi me nahrani za cel mesec. In ko gledam najbolj žalosten obred na svetu, ki se zaključi z zavezovanjem čevljev, vem, da bom zaprla oči in spala v tvojem vonju dokler ne zbledi iznad blazine in rjuh.

V tem vonju živim. V tej irealnosti, ki jo nosim seboj v vsakdanu, povsod si zraven kot steklenička oljnega parfuma se zažreš v mojo kožo in si tam še dolgo potem, ko mi zbledijo ugriznine.

Ni potrebno, da me puščaš pečate na koži. Zdaj bi že lahko vedel, da sem se odločila, da boš samo ti, dokler bova premogla toliko premoga, da se bo vlak peljal po teh tirnicah. Dokler bom lahko dvigovala lopato in metala na ogenj, dokler boš ti lahko vodil lokomotivo bom tvoja. Drugače tako ne gre.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.