Nina against the city

It’s amazing how you make your face just like a wall,

it’s mazaing how you take your heart and turn it off.

(Rob Thomas, Mathcbox twenty)

Dnevi, ki so se vlekli kot smrkelj, dnevi čakanja, dnevi čakanja na črke, na glas, karkoli. Na sovo iz Bradavičarke. Goloba pismonošo, kamen v okno, žvižganje pred vrati.

Nič. Praznina se je ulegla čezme in v krču iskanja in zaletavanja med stene norosti, sem pritisnila tipko, STOP, ne morem več.

Nisem kriva, da sem prišla, nisem kriva, da nisi odporen name, nisem kriva, da čutiš in nisem kriva, da ne moreš ne z mano ne brez mene, jaz samo plačujem tvoje račune, enkrat hladne prhe, drugič nalive čustev. Ne znam več usklajevati vseh teh obrazov, sama sem in popolnoma zbegana.

Usedla sem se in se odločila, da sem sama s sabo. Tako sem vedno sama, tudi kadar si ti zraven. Vedno ostanem sama z bremenom in razpolaganjem naju in ti samo pobiraš gozdne jagode poleti in agrume pozimi.

Čas je, da kdo hrani mene, jaz sem pregorela, nitka v žarnici je šla na pol in se razcefrala. Morda je bila res samo Mercatorjeva 40 W, ampak… niti ta ne sveti več in čakanje, da se boš z glavo zadel v moj lestenec, je prenehalo obstajati. Ničesar več ni za čakati, ostala sem na svoji strani nagajivega nasmeha, proč od županov in Rima.

In za naju tokrat ni postaj, kjer bi se čakala. Ker sem črna ali bela, nikoli siva in zdaj sem črna in take me ne poznaš in ne veš, da se ne bom pojavila izpod meglic kot ponavadi.

No more I loveyous, no more trips, no more illusions, I need some reality out of tales of ordinary madness. I love you much too much but now it’s time to survive winter.

Kadar plešem pozabim svet in če ga ne pozabim, ga vsaj vrtim okrog sebe. Posebna samozavest, ko moje telo giblje celoten prostor, kadar sem nekoliko dvignjena nad ostalimi plesalci imam občutek, da glasbo vrtijo zame. Kompleksi odra se zdravijo na plesiščih. V glavi imam svoj film in glasba me zapeljuje. Vedno zapeljujem sebe.

Ti sovražiš, da plešem, bevskaš, da so tvoji gibi bolj elegantni kot bodo moji kdajkoli, jaz ti odgovarjam, da potemtakem je čudno, da klub pleše zame. Ti praviš, da tako vsi samo bolščijo zame, da vsi gledajo mene, da vsi gledajo samo moje prsi, da ti počneš enako, da me gledaš, da ne moreš odvrniti pogleda.

Vem, da ne maraš, kadar plešem. Zlagala sem se ti, ko sem rekla, da se mi zdi, da ne gledajo, vem, da gledajo, v plesu se zgubim, nimam predsodkov in ni me sram, kadar plešem, sprostim se in vem, da sem opazna, ker stopim izven svoje glave, ker imam ples v krvi, ker se moje telo giblje brez nadzora, ker podzavestno manipuliram z množico brez da bi karkoli hotela povedati.

Ti rečeš, da kljub temu, da so hoteli do mene vsi, da sem prišla k tebi, da to pomeni, da sem tvoja. Užaljen si, ker nisi bil ti v središču, zato me hočeš zraven, hočeš ob sebi, zase, da imaš, kar je hotela imeti takrat množica, hočeš samo potrdilo, da sem tvoja. Takoj po tem, ko veš, da se je moje telo skupaj z glavo vrnilo k tebi, me zavržeš, ne preneseš tega zlitja. Ne preneseš agresivne strasti in nežnosti, ki se menjava v sintezi naju.

Na mojih ramah se poznajo odtisi zob, opraskana zapestja, črnice po stegnih in kot rosa nežni poljubi na hrbtu mi vedno ostanejo, še dolgo potem, ko me pošlješ proč, vsakič grše, kot psa, ki stoji na pragu, pa veš, da ga ne moreš vzeti pod streho, brcneš ga v rebra, da bi odšel izpred vrat in se nikoli več ne bo vrnil. Za njim vržeš kamen in boli te, ko odcvili za ovinek. Ampak v tistem trenuku, ko se ti sestradani pes odstrani izpred oči je lažje, ni več opominka, da je bil v tvoji dnevni sobi, da si ga nahranil ravno toliko, da je dobil energijo, da se pobere proč od tebe, ne spominja te več na dovoljen vstop, na prisotnost, vonj se bo porazgubil, odprl boš okna in nikoli ga ni bilo tam, bil je samo privid, delirij, sanje.

Jaz ne cvilim, vsaj pred teboj ne. Jeza, ki me navda ob trenutkih, ko se zbudiš v hladnost, v kos betona, ki mi razločno in hladno reče, naj grem povzroči šok.  Šok, ki ga doživim vedno, ko se zgodi preskok iz najnežnejšega človeka v osebo, ki mirno proizvaja zlobne in trde stavke. Ta šok me vzdrži na nogah, da se oblečem in zaloputnem vrata, da najdem domov in se zrušim na posteljo varnosti, ki mi jo nudijo prijatelji.

Jaz, ki me zbegajo tvoji vse večji ekstremi, ekstremi nežnosti in krutosti, sem vse bolj previdna, vse bolj hladna, vse bolj nagnjena k odmikanju. Preveč sem bila popustljiva do mojih moških, ti pa niti moj nisi, da bi imel vsaj en bonus. Počasi in vendar je vse vedno bolj podobno teku se bližam ohranjanju ednine in zgolj samo ednine in vem, da bom že čez en teden pogrešala, kako govoriš, kako se nasmehneš, kako skloniš glavo, pogrešala bom obronke tvojega obraza, črte pod očmi, črte na čelu in tvoje okorne premike. In vendar blediš. Besede skozi katere te berem in se zasvajam so daleč od tega, kar si ti. Samo nekdo, kmalu boš samo nekdo skozi črnilo.

Najin resnični ples, ples za prevlado, tokrat na odru najinega mesta, se šele začenja. Jaz sem pripravila nogavice, plesne čevlje in rokavice do komolcev, počasi bom v polni bojni obremi, ti boš tak kot si, mislil, da sedim pod tvojimi koleni čakajoč ur, ko te lahko obožujem. Ne. Obožuje se mene, ves čas.

Laž, spoštovanja vredna umetnost, ki se lahko sprevrže dnevno v dokaz brezbrižnosti.

Zakaj spoštujem laž? Ker je včasih lažja in bolj prizanesljiva od resnice, ker je nujno potrebna, samo potruditi se moraš zanjo, malo premisliti in se vse lepo izide. In kar ne vidiš ne boli.

V obratnih primerih so te male bele laži tisto kar te špika skozi teden. Včasih me prizadene najbolj to, da se nisi sposoben zlagati tako, da ti bom verjela in mi je enako kot bi mi rekel, da sem butara, ker če pričakuješ, da ne bom odkrila tako očitnih dejstev, potem najbrž res misliš, da sem. Bad persumption. Že tako čutim kadar lažeš, ko čutim, potem me seveda zanima, kje te bom dobila na laži, če niti približno ne zakrinkaš svojih blodenj, te najdem še preden se potrudim, da te najdem. In potem pač radovednost ubije mačko.  

Ne vem kdaj sem postala obveznost, ampak očitno sem. Obveznostim se izogibaš, obveznosti te obremenjujejo. Ne vem kdaj je postalo vse tako težko iz tvoje strani, vse en sam vesoljni napor.

Zvečer, morda traja že vse od zgodnjega popoldneva, mi je sonce pobožalo prebledele maščobne celice, ki so se nabrale čez ležerno, zapečkarsko zimo. Mogoče bi lahko rekla nadpovprečno zimo, vendar zime zame nikoli niso vrhunec, no morda je bil edini vrhunec, ki sem ga kdajkoli doživela v katerikoli zimi, nek deveti januar, ki pa je bil tako svojevrsten delirij, in naj počiva tam, med filmi.

Spring is here again Reproductive glands

(Nirvana, In bloom)

April, tako nekako kot jaz, je iz deževja obrnil list v sonce in nehala sem se zimsko vleči skozi naporen vsak dan, niti ne psihira me več povzetek dveh strani, ki ga moram sestaviti iz nekih stotih, smešno, ampak mi je zmerno do pretežno vseeno.

Nekje danes v previsu dopoldneva sem se nehala sekirati, če kje ležiš napol mrtev, moj cilj preprosto nikoli ni bil materinski čut, niti tisti od čistilke. Tako sem pustila telefon v kotu, tvoje cunje kot so bile na balkonu, morda so tiste črne sedaj zelene, ampak to je pač idiotizem, da meni pustiš dela za gospodinjsko sposobne.

Tudi nehala sem ždeti v kotu svoje sobe in se počutiti kot otrok, ki čaka, da ga poberejo po koncu šole, vendar gre na koncu (kakopak!) sam peš domov; kot smrdljiv in garjav pes, ki čaka, da ga odpelješ na sprehod. Vstala sem in se šla popoldne, tako kot sem se ga šla včasih sama. Kot bi zbrskala iz svojih korenin tiste moje čudovite samozadostne poteze, ko postane svet velik, čudovit, zanimiv in poln igral. Moje igrišče, ki mu dodajam urnik.

I can’t help myself, I think I’m losing control….

(Oakenfold, Faster kill pussycat)

In sem si najprej počesala lase in popravila podočnjake v ogledalu, ki so ostali od celonočnega bedenja… Vzela sem nekaj svojih najljubših šmink in si začrtala obraz. Je nekaj na tem, ko sebe spraviš v red, ko si oblečeš novo perilo, pa čeprav samo ti veš, da je noro fukiš. Je čisto vseeno, če imaš čez krilo ali kak kilogram džinsa, preprosto veš, kaj se oprijema tvoje kože in spremeni se ti hoja, ko vzameš svet pod svoje noge in flirtaš s sabo in vsem okoli sebe.

Spet se dotakneš sebe, spet srečaš okrnjen del, ki si ga zapostavil, in vendar je pomlad samo zato, da se ponovno zavem, da sem jaz Ninetta, Edie, Ninočka, prasica, pijanka, dramatik, depresivec in manijatik ter občasno čisto damska, vendar preprosto posebna. Ni pofukanih skrinj in zaprašenih sob zame. Zame se da svet in še kak planet zraven, dokler ti to ne bo jasno mi je vseeno kje, s kom in kaj počneš, ker kot I-take-you-for-granted, nikoli ne boš del mene.

Ah, te besede, slišala sem jih že toliko, da jih je za en patetičen roman… In ah ti kurci, videla sem jih že toliko, da bi jih lahko kot vojake zmodelirala v kakšno sobno omaro, in ah ti posebni fuki, ljubila sem se samo enkrat v življenju in ah te obljube, naj ostanejo dalj časa za zobmi, potem se bodo morda kdaj dejansko živele, ali poskušale živeti.

Zato danes že cel dan sanjam o širokem zapestju, o skodelici kave ob AC/DC, ker je bilo takrat zadnjič, ko sem se počutila na vrhu sveta, ko sem se počutila posebno in ljubljeno.

In najbrž, ko človeku ne zaupaš več, ko te razočara iz večera v noč in potem se v dnevu čez to še trikrat podpiše, najbrž potem lahko odpreš omaro z visokimi petami in se tudi sam odpraviš v svet, ker je tam zabavno, jaz pa nikoli nisem verjela, da je zabava rezervirana samo za en del kromosomov.

Včasih se mi zdi, da se lahko v enem stavku zbriše več tednov truda za nekaj dobrega. Včasih se mi zdi, da mi z enim stavkom dokažeš, da ne veš čisto ničesar o tem, kdo in kaj in kako. Morda preprosto, ker me vidiš čisto drugače kot sem, in vendar to, kar ti vidiš nikoli ne bom.

Nikoli ne bom majhen sonček, piki, princeska, šmrc, buc, buc. Jasno je, ko me poznaš nekih pet minut, pet korakov in šest kretenj, da je beseda sonček v istem stavku z mano hillarious. Kot marmelada in šunka.

Ne gre.

In vendar se jo trudim pojesti, marmelado skupaj s šunko, pa mi ne gre več, ker izgubljam sebe. Jaz nikoli ne bom človek, ki ljubi ves svet in še kakšnega vesoljčka zraven, nikoli ne bom sprejemala vseh ljudi, nikoli ne bom čisto prijazna, ker sem neskončno selektivna in posledično izpadem nesramna, ker taka sem. Ker imam določena merila za ljudi, ki jih moj organizem prenaša, ali so neskončno čudoviti, ali jih ljubim že prej preden ugotovim, da niso neskončno čudoviti, in potem so pač lahko malo manj čudoviti, pa mi je čisto vseeno, ker so tako že v meni.

In ne, ne zdi se mi tvoj dosežek sveta, če narediš rez po nečem vidno nagravžnem šele zatem, ko sem te prosila dva tedna in nisi dojel do trenutka, ko mi je padla stena trdnosti iz obraza. Preprosto se mi ne zdi, bravo, bravo, ne bom ti ploskala za nekaj, kar bi moral narediti sam od sebe, KAR BI MORAL NAGONSKO ČUTITI, DA OBRANIŠ, ne da moram stalno opozarjati na svoj obstoj. Tega preprosto ne maram, ne maram praznih besed in ničelnih dejanj.

In vsak naslednji rad te imam mi gre na bruhanje, ko lahko mirno prespiš 13-ur zraven mene, brez da bi se morda spomnil, da bi preživel pol ure z mano nekje na soncu. Za tak rad te imam sem neskončno raje sama in nesrečna kot nesrečna s tabo, ko lahko tri ure sedim na koncu postelje in čakam, da se prikažeš ali spomniš na moj obstoj.

Vem samo nekaj, ne bo me več tam na pladnju, ker včasih, kadar imaš sadje na mizi boš pustil, da zgnije, ko ga ni doma, ga boš preplačal v trgovini ali na tržnici.

Jaz ne morem več tega mrtvila, praznine in velikega ničesar in 30 minut na teden, preprosto ubija mene. To nisem jaz. In vsak trenutek dalj, ki me potisne še meter bolj v konvencionalnost mi gre na živce. Nikoli ne bom de facto gospodinja in nikoli ne bom zadovoljna z običajnim, ker me zaduši tisto uro preden vstanem, ko se s hrbtom obrneš proč od mene in mi iztrgaš odejo kot nekakšen jasen znak, da ne spadam tja.

Vzročni stavek je sestavljen iz: 1. splošnega stavka -vzrok , 2. stavka o posameznostih – to je učinek.  

Primer iz prakse:

Če vidve ne bi imele predsodkov druga pred drugo (=vzrok), bi se razumele (učinek).

In morda sekundarna posledica: s tem stavkom je v meni umrlo vse, kar je včasih butnilo ven v dnevu, ko sem se spomnila nate. Kot bi se v momentu izbrisalo. Kot bi mi v enem samem stavku dokazal, kako ignoriraš eno izmed redkih vrednot, ki jih gojim, in to je brani tisto, kar ljubiš.

Smešno, jaz, ki grdo govorim, razmišljam samo o seksu in hrani, ki ne verjamem v nadnaravne sile in nimam spoštovanja do nobene cerkve, ki se ne razumem na optimizem ali vesoljno spread love amongst everybody premorem nekaj, kar ti ne: branjenje ljubljenega pred vsem in vsemi, nagon, ki me žene in rahel občutek za pravičnost.

Primitivizem ni tako slaba stvar, navsezadnje.  

…in zdaj vem, da te lahko vzamem dol iz pidestala, ker moški, ki sem jih povzdignila na Olimp, me nikoli niso dali v vrsto s krotami potunkanimi v presvetel puder in pretemne sence in preumetne barve las, ki so sposopnost razmišljanja omejile na spletkarjenje. You see, you cannot buy grace… Poleg tega, da je spletkarjenje nespodobna oblika hudodelstva…

N.

Kadar se začne podirat en del, se hišica iz kart ne podre pri temeljih, ampak se vrh sesuje do temeljev, kjer obtičim razgrnjena na umetnem parketu preteklosti.

Zakaj se preprosto ne da postaviti pod slap vode in izbrisati vso čustveno navlako preteklosti. Jaz ne pozabljam, jaz nosim vse s seboj. Vse dobro, vse slabo, vso nostalgijo ničesar. Preprosto ne morem, da bi vzela tiste stare velike socialistične radirke, ki dišijo po Huba buba roza žvečilkah, ki zgubijo okus po eni minuti in izbrisala vse svoje korake po odru, ki sem ga tlakovala z litri viskija, galono soli in vode zmešane skozi moje solznice kot mesečno dajatev vsakega tlačana vtetovirano na moji podlahti.

Vse kar gradim, vse kar ljubim pade kot žrtev. Tukaj demokracija odpove, preprosto sužnje lastništvo deluje po vseh zakonitostih, ko bi se ulegla pod noge in prosila, da naj se konča ta bolečina brez epiloga.

Praznina napade imunski sistem in od mrzlih nog nadaljuje pot navzgor dokler ne zajame srca in glave. Dala sem ju tja na dež stokrat in več. Razgrnila sem svoje kosti, vso maščobo, vse kodre, ki sem jih odrezala, da bi lahko našla odpustek, ki nikoli ne bo tlakoval zlate kupole katedrale Svetega Petra v Rimu.

Rada bi živela zase, ne kot dokaz, da zmorem.

Danes je Eirene rekla, da lahko preživiš vse bolečine, samo te ne. Bolečine najdene popolnosti, najdenega cilja, ki ne more biti začetek, je samo cilj nerealnosti, ki preži nate kot sebična mačka za grmovjem, ki bo zahtevala svojo hrano, svoje mleko in miši, ki jih potem lovim po vsakdanu.

Gnusim se sama sebi, gnusi se mi vsak moj korak, vsako moje dejanje, vsaka moja žrtev, vsak dokaz tega umiranja na obroke. Nočem več spomina. Podarila bi ga prvemu muzeju čustveno propadlih patetikov.

Kako daleč lahko zbežiš pred seboj…. Kako daleč lahko poskusiš ne pomniti popolnosti. Vedno sem govorila, da z veseljem nosim seboj vse napake, ves neumno vložen čas v izgubljene projekte, vendar vzamem vse nazaj. Dala bi vse za nepopisan bel list, kjer lahko po meni pišejo tisti, ki so vredni beline mojega obstoja.

Včasih daš čisto preveč sebe, da bi se lahko vzel nazaj in šel brez meni nič, tebi nič naprej po nove zmage in nove poraze. Včasih se ti vrnejo samo stari porazi. Včasih se mi zdi, da nočem spat, ker me je vedno strah, da se bom zbudila s starimi čustvi pred seboj.

Včasih se življenje zgodi v eni noči.

Včasih sovražim vso svojo glasbo, svoj nogometni klub in vse testenine.

…ane?

…odkar se noro družim sama s sabo na faksu je ful džabest (vse skupaj traja že en cel dan)… danes sem šla na kosilo (že v štartu sem vedela, da to ni pametna ideja, ampak nekateri nismo osli, gremo večkrat na led)… nič posebnega, razen da je imel nekdo ful zabavno idejo odvit solnico in sem stresla vred s pokrovom pol kile soli v juho, ki je bila edina stvar, ki sem si jo dejansko želela pojest. Potem sem pač pojedla vse ostalo z istim okusom. Šumi rocks, potem pa šumi v želodcu… Ker je bil žnjfg dan, sem jaz v podobi kante za smeti srečala the ex faktor, ampak mi je bilo popolnoma vseeno, ker zaradi utrujenosti, tako nisem bila sposobna dojet zakaj se klati po tem grdem faksu… imel je samo pozitiven učinek, da me je spomnil, da moram nujno k okulistu. hitro. morda bo pa pomagal.

Kaj se dogaja s kolokvijem tako ne vem, ker sem od ponedeljka, ko sem štartala iz Gorenjske potrebovala še naslednje dva dni, da sem prišla v (svoje) stanovanje. Vmes sem ostala brez plašča, klobuka, rokavic (vsaj NEKDO ne bo imel pripomb glede mojih dodatkov), polnilca za telefon, oblek, make-upa, fotk od mene in italijanskega bastarda, notesnika, kjer ne piše nič uporabnega, razen par glupih izjav.

…kje sem bila, sploh ne povem… niti me ni sram, mi je čisto vseeno…. ko sem prišla v open-radio-hostel, so me pa tako razvajali, da mi je bilo čisto odveč z največjim mačkom vstat iz postelje in se jet real life… preprosto nisem bila sposobna. preveč utrujena, preveč mi je pasalo in preveč mi je bilo fino, da me je vedno nekdo crkljal in spraševal, če mi kaj manjka. niti me ni nihče obtoževal ob dejstvu, da sem zelo nediplomatsko kreirala svoje zadnje odnose, ki niti najmanj niso bili mednarodni…

…vse kar rabim je ne-moj šal, ker me spominja na ”jutranje kramljanje” in valjanje po postelji brez da bi se komu zdelo čudno, da sem tam in krožim po stanovanju, kjer tako pomalen kdaj pa kdaj krožimo vsi… I love it… I love you guys…  

…najbrž bi se doma utopila v živčnem zlomu in solzah…

mislim, da je tokrat pač res jasno. vedno bo tako.

Ko se boš odločil, me boš dal na eno stopničko višje kot je najvišje, ko boš pa ravno po dvestotih letih fukal s kakim skretom, me boš sovražil zgolj zaradi moje prisotnosti in opomnika-nič ni kot jaz. In to bi do sedaj lahko že vedel. In nič ni kot ti, to jaz vem že dolgo.

in jaz bom umrla kot spomenik tebi. JEBE SE MI. Postarana “devica” z nevijoličnimi lasmi bom pila viski in krivila celotno Italijo za svojo nesrečo. Ne grem nikamor, spominjala te bom do konca tvoje mizerije, da čustva obstajajo in jih je treba živet ne metat proč. Pač, srečal si psihopata prve stopnje, ki se bo boril do zadnje kaplje krvi v žilah, do zadnjega centimetra maščobe, pa če od mene ostanejo samo kosti in oči bom hodila za tem kar mislim, da je resnično. Ali se sprijazniš, ali me sesuješ, ali pa se bo sesul svet. Nikjer vmes ni več ničesar.  To je to. What you did to my heart is an act of war. IN tako se bom tudi obnašala, nobene diplomacije. Samo ja ali ne. Vmes pa minsko polje.

Če bova vedno med enim in drugim jarkom, bom potem postala zelena od plesni, ki se nabira na tej ljubezni. Zelena bom kot kip Rudolfa Maistra in stala tam dokler bom lahko stala. Potem se bom pač plazila.

Vmes bom ziher zafukala life vseh, ki jih mam rada, ker to pač najbolje znam.

Tako da… iz ljubezni, ki lahko rečem, da jo gojim do vseh “moji ljudi”, vam lahko samo rečem, pejte preč, ker od mene pač ne pride nič dobrega.

Zdaj je jasno, da me ima Murphy rajši kot moji lastni starši.

namreč!, potem ko sem bila napol delirična od veselja, ko se je iz danes na jutri izkazalo, da z Brigitte spremljava najine veslačke na prvenstvo v Grčijo, se je iz dopoldneva v popoldan izkazalo, da bodo Italijani parkirali avione in ne greva nikamor.

Ostajava v zmrzovalniku. V pisarni sem že dala ven pečko. Pa je šla edina možnost dopusta v makarone.

…jasno je tudi, da so Italijani krivi za vso mojo letošnjo nesrečo…

 danes jih prav ne maram… Nobenga.

ENIVEJ, LAHKO PA DELAM IN V MIRU ZBOLIM. MORDA OBOJE.

Maybe some sex wouldn’t hurt, I feel a bit down.

PS: stric Murphy, tokrat ne vem, če ti bom odpustila. res ne.

En velik ups, poln viskija. tako poln viskija, da ga niti črkovati nisem bila sposobna.

In sem šla in sem padla nazaj vate, tako kot ponavadi. Kot bi se vsa čustva skoncentrirala v tistih 6-8 viskijev in padla ven iz mene ob najbolj neprimernem času in kraju. Kot bi samo sebe povozila zate, spet.

What have you done to me, that made me go so low... Or what have I done to myself to end up loving you so? aha, rima.

ENIVEJ. Naredila sem spet en totalen izgred. Mislim ne v smislu razbijanja, polivanja, karkoli. Samo patetičen izpad, ko mi je na obrazu pisalo: yes, you broke my heart, yes I forgave you for that, yes I can’t get over you, yes I would kill for your grey hair and overweighted body, yes it makes me cry when I see you in such fucking bad shape.

I guess I always had a thing on musicians, waiters and football players/fans and people with lovely names. Never happened before they came in a package and with a package including jacuzzi.

Posledično sem poskušala zajebat še vse ostale stvari, ki sem jih zgradila v prebolevanju tebe, oziroma v moving on fazi. V bistvu, sej sem že prišla naprej, zato sem včeraj padla tako nizko. Preprosto je bilo to, da je padlo ven vse tisto, kar sem ti še želela povedati, pa ti nisem mogla, mi nisi pustil ali nisem imela jajc, da bi izsilila tvoja ušesa, da to slišijo.

Kakorkoli. Sem pa pokazala. Če zdaj ni jasno še komarjem, potem ni jasno nikomur-na primer tebi.

Posledično imam naročena dva litra viskija, moralnega mačka in problem s temu, da se bo potrebno pojaviti pred teboj še ONE LAST TIME.

vmes sem poslala še par patetično-dramatičnih sms-ov, v smislu, i know we are not possible in me celo niso zbrcali v rit, ker upam, da so bili naslovniki tudi pijani, drugače pa v nekem dojemajočem razpoloženju moje trenutne čustvene šibkosti.

POSLEDIČNO sem bolj zbegana in neodločena kot kdajkoli. Spizdila bi na obalo in šla na kavo s tistim Italijanom v zeleni čepici, ki je imel raztegovalne vaje svojega popolnega telesa pred mojo mizo. WHAT IS WRONG WITH ME. Ja, I have a thing on Italians. AM I MENTAL? yes. what a stupid question…

Danes sem v počutju, ko bi se ga človek napil, samo zato, da bi pozabil, kaj je naredil, ko se ga je nazadnje napil. Torej včeraj.

+ nervozna sem kot pes. I have a date that’s been in the air for a year or so. At list it smells like I date… I was told to wear something hot. Does that mean we’re not just friends anymore? What does it mean? Do I want it to mean that? And what the fuck should I do with the new coming attachment to not even a bit Italian guy… and what should i do with myslef? ShOtGUN?

poleg tega se mi je danes uspelo na vlaku zment za ne vem katero dodatno službo-kaj ne morem zapret gobca in spat. ne spet si bila simpatična in zgovorna, pa tako si fajn, ko si zoprna in zaspiš. nobene večje tragedije.

na računalnik sem si nalepila listek: NO MORE BLACK BUSH…

NO MORE OF THIS SHIT, I have reality to handle.