Nina against the city

Izpitno obdobje, nek živčen čas, ko si stalno pod pritiskom, ne veš točno za kateri izpit bi se začel učit, itak si že utrujen od celotnega semestra stalnega sprotnega dela in oddajanja 12-ih seminarskih nalog in se ti tako zdi, da si naredil že čisto dovolj, da bi te spustili naprej, ampak te ne. Ostaneš samo z občutkom, da se ti ne da več, čeprav veš, da je še en mesec treba stisnit zobe in se v najboljši možni meri prebiti skozi letnik.

Vse to zahteva svoje žrtve. Name vpliva predvsem tako, da sem stalno na trnih, še bolj vzkipljiva in še bolj občutljiva za vse, na kratko imam stres na steroidih. Tako občasno po kakšnem napetem učenju in vmes med enim in drugim izpitom s pogledi nehote pobijem polovico osebja v kakšni fotokopirnici z zapiski, ne inštruiram več natakarjev, ampak jim vračam kave, ki so mi jih naredili narobe (med espressom in podaljšano brozgo je pač razlika), izpolnjujem knjige s pritožbami, nergam še bolj kot ponavadi ter nič, ampak čisto nič, mi ni prav.

Seveda imam še manj potrpljenja za napake človeških živalc, ki živijo v moji bližini/z mano. Znervira me vsaka stvar, ki jo Grega naredi v napačno smer, ker je pač moški in ne razmišlja niti približno v mojo smer. In ker je po naravi egoist, me s svojo nepozornostjo (ker sem tudi jaz egoist) spravi tako iz tira, da vmes med živjo in adijo kreiram približno dva do tri konce sveta in v moji glavi se res zgodijo. In če revež potem pozabi, da imam jaz polno glavo izpitov in datumov ter je popolnoma neobziren do mojega stanja pride do ognjemeta. To je takrat kadar se na dveh koncih Ljubljane odlušči omet od intenzivnosti pogovora.

Učenje name vpliva tudi tako, da še bolj potencirano razmišljam o seksu in  potem prej ali slej odpustim Gregu za njegovo nepozornost in pridem domov. Nazaj za knjige se vrnem z nekim občutkom neizmerne sreče, vse možganske celice prepevajo italijanske skladbice in sanjajo… Kako se bo potem človek učil, če je popolnoma nezbran, itak mu je pa od neizmerne doze serotonina popolnoma vseeno za vse.

Šah-mat pozicija. Očitno si bo treba zbrat še kak drug šport proti stresu. Ampak, kaj ko ga čez ta prizadet občutek pretirane doze sreče ni, ko je človek tako brezmejno zaljubljen, da se ti razbija v vseh mišicah in bi kri najrajši ušla ven skozi kakšen zasilen izhod, ker je sita vse te patetike in poskakovanja.

Trackback naslov | RSS Komentarjev