Apr 21 2009
Gimmie Shelter
Oblekla sem se, nekaj črtastega, nekaj pikastega in majice, ki so mi v tem trenutku ozke, vendar se spravim noter, ker piše na prsih: eat, sleap, make love, football, is there anything else?
Nekakšen obupan poskus, da bi se spomnila klavzule navdušenja, ko slišim to besedo: n-o-g-o-m-e-t. Nič. Kako zelo brezbrižno je moje počutje, je dejstvo, da sem ostala popolnoma negibna, ko mi je Živa rekla, da obžaluje, ker proti Chelsea nimamo šans. Da mi je bilo jasno s kom igramo, je bilo dejstvo naključja ali pa Žurnala. V obeh primerih bolj nevedno kot ne.
Moji Arsenalovi blogi, kjer sem se včasih med službo pritoževala nad Bendtnerjem so postali črno obarvane črke nabiralnika, ki mi gredo na živce, ker jih je vsak dan potrebno spraviti s poti, da pridem do edinega sporočila, ki me razveseli: I can has Cheezburger , te mačke.
In zdaj, ko sedim oblečena in nekoliko predebela na postelji ter uničujem tipke na računalniku, mi je postalo jasno, da je imela Irena čisto prav, kakopak. Eirene ima vedno prav, tudi takrat, ko nima. Zgubila sem sebe.
Zadnjič sem sedela v njeni kuhinji in vmes praznila zaloge hrane ter me ni motilo, da jem naenkrat arašide, čips in rulado, s hrano me je napolnila samo zato, da je nekaj ustavilo tiste nadležne solze, ki so mi, kar tako že cel dan, vmes preprosto tekle, da nisem videla ekrana, ko sem poskušala delati za računalnikom. Solze so res nadležne, vzbujajo nemoč. Ti si nemočen, ker ne nehajo in ne pomagajo, ljudje okrog tebe pa tako ne vejo na katero roko, nogo, ali trebuh naj se postavijo, da bi bilo človeku bolje, ali da bi se vsaj nehal cmeriti. Hrana te zamoti veliki bolj kot kava in cigareti. Umiri živčevje, utrudi telo, da nima več volje po naprezanju in ti v glavo spravi nekaj vitamina B, da ne veš točno zakaj si nekoliko manj nesrečen, samo veš da si.
Torej… Zadnjič, ko sem nehala nadomeščati Sečoveljske soline in vmes ves čas razmišljala, kako točno naj artikuliram stavek, da ga boš hotel razumeti, je Irena rekla, da imam prazne oči. Ko si se spravljala skupaj po Danielu, je rekla, si imela velike in žalostne, vendar nikoli prazne. Spizdi, Nina, je rekla, tako lepo poetično, kot pove Irena: kar je bil je bil, kar je zdaj je realnost in za črne pudlje ne krvavimo na obroke.
In res je to, ko sem se spravljala skupaj po Danielu prvič, drugič, petnajstič in še parkrat plus, sem poznala vse lokale na poti od službe do doma, ki so stregli Black Bush in poznala sem vse majhne trike mene. Zdaj sem obsedela na postelji in ne grem nikamor.
I have given you all
And now I’m nothing, je napisal (ne vem več kateri) pesnik Ameriki. Kakšen spoiler, pa ravno Ameriki. Tako tudi jaz lahko rečem, kakšen spoiler, pa ravno tebi.
In kljub temu si še vedno želim, da bi naredil nekaj velikega, nekaj pomembnega in niz kontinuirano čudovitega, da bi v tvojem tujem, ledenem, sivem obrazu spet videla tiste barve, ki sem jih vzela za svoje. Čisto preveč je pričakovati, da bi od tebe prišlo kakšno dejanje presežka, tako znaš samo zlorabljati besede rad te imam ter ljubim, nikoli se ti ne da početi malih velikih stvari, morda zato, ker si poprej kupoval pozornost in to ni bilo potrebno. In zato si vsakič znova iztrgam željo po tem, da bi govorila s tabo, zakaj?, tvoje sedanje agregatno stanje se mi gnusi. Tak kot si sedaj ne bi nikoli prehodil niti meter z mano. Mogoče meter za mano. Takih je tisoč, vsi so dolgočasni, bedni frajerji, ki so si nekje med osnovno šolo in gimnazijo zapomnili, da so Creme de la creme, Top of the Tops in da se jim streže, brez da bi oni morali zato storiti še kaj, razen golega obstoja. Prazni, gnili, površinski ljudje od katerih smrdi povprečnost in se jim izogneš po stranskih ulicah ter pustiš, da onesnažujejo glavne, ali pa jih odrineš proč, da ti ne motijo razgleda.
Danes sem pomislila, če bi bil ti začetnik svojega imena, bi namesto extraordinary pomenilo jed sestavljena iz kislega zelja in klobase (brez ocvirkov).
Zaljubljeni ljudje trkajo na okna, čakajo pred vrati doma, službe, buzerirajo vse prijatelje ter trpijo, tako s stilom, bedniki pokličejo in so užaljeni, ker se ne oglasiš ter vedno igrajo na dve do tri besede. Eh, ta ljubim te. No mi piace.
Grem domov za vikend, sem si rekla. Morda bom celo prestopila prag ob prepovedanih urah. Morda si bom vzela dopoldne zate, Daniel. Morda. Zdi se mi, da je čas, da mi vrneš nekaj slonenja na mojih ramah in tvoje so še vedno široke in močne. Nekaj trenutkov nostalgije, tvoj mačji dotik, mehke oči, tako vem, da že veš, da sem sama. Tako vem, da boš tam zame…
… in…
Gimmie Shelter
Še brez komentarjev.
