Nina against the city

vsako noč bolj bolano in bolj butasto,

vsako jutro bolj otekle oči.

Ko sem doma ne sanjam, nobenih delirijev, ko sem doma, gledam v strop in čakam dan, da tečejo ure, da pride primerna ura, ko se pridrsam tja, kjer lahko diham, kjer se smejem in sem fragile in je to čisto ok.  Tja, kjer se lahko ukvarjam celo s stvarmi, ki so mi tuje: kot psi in otroci in kjer bi se naučila celo kaj pomeni ameriški nogomet, da bi razumela nit pogovora, pa ne maram ameriškega nogometa. ne privlači me.

Sovražim kar sem ljubila, tekom tedna se ne spomnim niti ene izmed tisočih stvari, ki sem jih tako zelo oboževala pri Ljubljani… zdaj jo skoraj sovražim, vsekakor pa sovražim vonj izobrazbe in karierne poteze. vse izgublja pomen. Ne spomnim se kaj sem hotela pet let nazaj, ne spomnim se, kaj sem hotela oktobra, torej ne vem kaj hočem zase, samo vem, da sem ujeta v nek produkcijski stroj in je to-to.

Kariera je čisto okej stvar, ampak kaj, ko je ne morem objeti ponoči, kot bi rekla M. Monroe. in jaz sem sita vsega tekanja za vsemi dogodki in za svetom, ko vem, da je cel svet lahko ujet v zanikernem baru in mjavkanju.

Nočem več umetnosti, daj mi pristnost.

Nočem več produkcije in strmenje k visokim ciljem, hočem nadpovprečno patetiko ujeto v eni sobi. Hočem kri, solze in ljubezen. Hočem, da čustvo teče iz sten med reže v parketu. Hočem da pada riž iz vinske trte na teraso.

Hočem, da se nehaš pretvarjat, da je vseeno s kom sva. Hočem, da se zgrizeva do konca ali ostaneva tam. Hočem nekaj. Sita sem te ujetosti v ničesar, otopelosti in reševanja sveta vsak teden, da me na koncu skoraj ni več.

Nočem več jokat od ganjenosti zgolj ob pogledu nate. Nočem več imet za višek življenja dva dni v mesecu, ko pridem k tebi. Nočem se potem 50 km proč zaletavat v stene in zbolevat od depresije in pogrešanja. Ni fer. Ni fer, da me maš za svojo in se do mene obnašaš tako brez da bi to bila, ni fer, da se jaz obnašam čisto enako in ne jebem nobenih družbenih pravil, ker se mi zdi, da si moj in čez to ni zakona na svetu. Ampak jaz nočem več živet od najinega zraka, kave, nogometa in tiste napetosti v zraku, ki jo ujameva in uskladiščiva doma na police… NI dovolj, da mi pripraviš stol in daš gor Rollinge  in rečeš, da imam lep šal, pa tako vem, da od vedno sovražiš vsa moja oblačila, ki niso športna (teh pa  nimam) .. Čisto tako, nekoč bom prešla mejo, ko bo dovolj, da me držiš za roko in hraniš z energijo za naslednji mesec in potem spustiš, da odidem skozi vrata, ko jaz pustim delujoče organe na šanku in se drobovje vleče za avtom, ko vozim proč.

Nočem biti več med tabo in mojim mestom. In nočem biti več spomenik nečemu neverjetnemu.

rADA BI, DA KONČAVA, TAKO ALI DRUGAČE. rada bi nekaj svojega. In ti si neuradno lahko čisto moj, čisto uradno pa so ključi tvojega avtomobila v njenih rokah in slabo mi je ob misli, da hodi po ploščicah, ki imajo odtisnjene moja stopala. slabo.

Trackback naslov | RSS Komentarjev