Nina against the city

5.) in potem sem se jaz spravljala k sebi (blazno neuspešno)

Chavela Vargas-Ojala que te vaya bonito

In potem sem šla, da sem se vrnila in padla čisto nekam drugam.

In tako me v jutru zmotiš tudi ti, ki si me zbudil iz živega mrliča. Zmotiš me s kakšnim svojim komadičem, ki bi mi šel brez tvoje navdušenosti nad njim gotovo na živce, in če ne vidim tvoje poze in namišljene kitare pred teboj, bi mi še vedno šel, ampak tvoja poza, ga naredi tako poslušljivega, ker te prizor uvede v moj dan.

1.) in se je začelo s tvojim okusom za glasbo, ki je tudi tako zelo moj

Nirvana-Heart-shaped box

2.) in nadaljevalo z bandom, ki se mi je zdel top 10 neumnih, dokler…

AC/DC-You shook me all night long

 3.) in stopnjevalo z prošnjami za milost, ki jih nihče prej še ni tako narobe izrazil kot jaz

Duffy-Mercy (BBC sessions)

Po zmesi vaju dveh, ki sta bila svoj čas tako visoko in še vedno sta, čeprav vsak nekoliko drugače po kriteriju aktualnosti; se mi zdi, da nikoli v resnici ne preboliš. Vsaj jaz ne. Še vedno me vsakič znova potegneta v krog začaranosti z energijo.

Te zaljubljenosti ali ljubezni, ki nikoli ne minejo, razen v trenutkih vezanosti in skoncentriranosti na aktualnost, ko preprosto ne pustim določenega prostora, ki ga zasedata, da pride na dan.

Tako vem, da zaljubljenosti, ki ostajajo so tiste, ki se začnejo s chrashem srečanja, z adiktivnostjo nadaljevanja in se nikoli ne izrišejo v aktualnosti. Začnejo se z očaranostjo, nadaljujejo z odtegovanjem in kakšnimi 10 kilogrami nihanja na tehtnici, s kakšno popolnoma novo playlisto, ki ji potem poskušam ubežati med mestom in dogodki, državami in poklici.

Zdaj vem, da tako ali drugače nikoli ne mine. Nobene tragedije. Ne mine, vendar če sem preživela Shining, bom morda preživela tudi Italijo in Black Bush. Če sem preživela Gotan project in nogomet, bom preživela tudi neki čisto drugi nogomet in AC/DC.

Morda.

Ključ je samo v tem, da me malokrat kdo tako prevzame. Ključ je v tem, da tisti, ki me skoraj prevzamejo vedno vzamejo najhitrejšo vstopnico v najbolj oddaljen kraj… Strašno bedno. Tudi meni je vsakič znova panika ob misli-shit feelings on the way, run as fast as you can… Ampak še vedno imam čisto celo sebe na dlani in tam. Sem kot banket, ki namesto sira in orehov ponuja patetiko in kakšno dramo po poti.

Banket, kjer ima eden od vas rdeče vino, drugi penino in tretji pivo. Vendar vas naravnost obožujem, vsakič znova, vsakega drugače. Z milino, destruktivnostjo in fikcijo pijem MARTINI.

Smešno je le to, da sem na koncu jaz tisti free agent in vi zbežite v povprečno zavetje s psi, ki jih nihče od vas ne mara, ampak jih vsi vzamete kot nekaj naravnega, obveznega in edino možnega.

Ta free agent bo morda tudi sam te dni vzel psa, če mu odtegujete mačke. Zaenkrat še strmo buljim v idealizem. Ne maram poravnav. Ponavadi je cena previsoka. Ponavadi si cena ti cel sam.

…najbrž je samo overdose fdv-ja, mraz in tema, ampak včeraj sem se v gužvi na avtobusu najključno naslonila s hrbtom na prsi nekoga, ki je bil vsaj dve glavi večji od mene in je imel občutno širša ramena kot jaz in sem nehote kako sekundo preveč slonela na njemu, ker je bilo tako varno…