Nina against the city

— do they shoot single people?—

Včeraj sem 4 ure jokala na smrt. Potem sem spala eno uro in potem sem se odločila, da ne bom več jokala in sem šla v kino, sama, ker grem tako najraje-sama s filmom-

…vmes sem se ustavila, da sem do konca pogledala kako je Arsenal premagal New Castle in pila Black busha iz kozarca za Jamesona… ni ga čez dober irski viski, nostalgijo, ki vleče vedno k tebi in lep nogomet…

tako sem prišla v kino dve uri kasneje kot sem načrtovala. tako spontano, tako popolno. jaz, kolo, ki ni moj, in želja po filmu.

ZAPLET:

Okence za karte:

“Oprostite; To je Anglija je ob 9-ih?”

“Mhm…[nekaj svahilija v stilu: žmrbcfmthg] Dve karti?”

Izredno ogorčena in užaljena sem zasikala: “Ne, eno!”

Plačam in dobim eno in potem kadim pred vrati. Opazujem ljudi. Poleg mene sem opazila še tri osebke, ki so sami prišli v kino in oni so opazili mene. Zavohamo se. Potem sta bili še dve skupini ljudi ali pa štiri. Prvi, ki so na zmenku (tedva sta se na žalost usedla v prvo vrsto in vse dokler se ni luč ugasnila uprizarjala slab in neizviren francoski poljub na dolge proge); drugi, ustaljeni pari, ki si popestrujejo večer (ti so bili razporejeni po dvorani); tretji, movie freak pari, kjer je edini primerek zabavnega para tisti večer sedel v zadnji vrsti in poleg mene noro užival v filmu.

Potem je še kakšna skupina ljudi, družbica, ki je šla v kino namesto na Umeka.

Ko sem se usedla v vrsto, ki mi jo je določila prodajalka vstopnic sem z dvema stoloma razlike obtičala v vrsti osamljenih. tako sem jo poimenovala, ker sem prepričana, da jo je tako zaznamovala blagajničarka. Namreč, vsi solerji smo pristali v isti vrsti z dvema stoloma razlike v smislu: spoznajte se in pogovarjajte. -KAJ PA, ČE SE NOČEMO?

…ne vem, če je bila mala ironija, da smo vsi sedeli v 13-i vrsti…

Pogreznila sem se v stol in čakala na film. In ni razočaral. To je Anglija  (This is England, 2006) je super drama o fantku, ki se sooča s samoto med poletjem leta 83. Oče mu je umrl na Falklandih in se po naključju pridruži skupini ljubkih skinheadov, ki so čisto prijetni, včasih razbijejo kako okno v zapuščeni hiši, dokler se ne vrne iz zapora tipični lik zafrustriranega nacionalista, ki za svojo bedo krivi Pakistance in ostale priseljence ter tako razdvoji otroško uporniško skupinico na tiste, ki ostanejo na strani ničesar in ostale, ki bi šli v boj za čisto Anglijo… Super film. Očiščevalen in pusti pečat. Poln fobij, frustracij in priročnikov, kako lahko je manipulirati s prizadetim človekom. Poln smernic, da je sovraštvo strah, da sovražimo česar se bojimo. Hkrati pa vnaša tudi prefinjene komične elemente kot grafite: “Maggie is a twat” (Margharet Tatcher’s era), posnetke poroke princese diane, posnete vojakov kako jim za TV prinesejo na Falklande Bacardi, potem pa streljaj proč odnašajo vreče zmrznjenih soldatov. Glede stila oblačenja pa pajkice in disko na eni strani ter Fred Perry, Martenske, hlače z naramnicami in karo srajce na drugi…

…nisem se posvečala druženju z vrsto osamljenih. posvetila sem se druženju s filmov in dala sva si barvit večer… hotela sem imeti večer razmerja s seboj, nisem se šla Hunterja za primerki, ki sami tavajo po cesti…

Kaj je narobe s tem, če potrebuješ neskončno veliko časa zase?! Če potrebuješ druženje s seboj in stvarmi, dogodki, ki te definirajo… Vsakič znova se lahko ponosno usedem v vrsto za osamljene, brez kokic, brez kokakole z željo, da bi lahko kadila v kinu.

…jaz hodim gledat filme… kaj ostali počnejo v kinu me ne zanima, če sem ubrala napačen pristop k kinotu, še manj… Let me be… I am MINE.

Trackback naslov | RSS Komentarjev