Nina against the city

…or maybe I’m just one fucking drama queen whit lot’s of experience…

Po enem izmed bolj obupnih in čisto naključno katastrofalnih dni tega tedna, sem se usedla sama s seboj na stol in začela razmišljat o stavku, ki mi ga je zadnjič Eirene pribila na čelo: Pusti komu do sebe.

Maybe it is me?

Mogoče.

Preprosto gre za to, ko se navadiš slabih izkušenj, ti postanejo vsakdanje, normalne bolj od normalnega, nekakšen vzorec, ki si ga absorbiral in ga nehote izbiraš in pričakuješ. Res ne morem biti srečna brez, da me kdo uničije po poti? Oziroma, ne morem verjeti, da bi bilo lahko karkoli drugače. Očitno sem z leti izgubila sposobnost zaupanja. Popolnoma.

Grozno je, ko tako tisti, ki se na pot niso postavili iz čistega špila in frustracij, plačujejo račune, ki bi jih morala izstaviti vsem kretenom od prej.

Mogoče samo potrebujem čas, da ne naredim the worst case scenario ob vsakem nedolžnem naključju, ki jih pri ostalih lahko vidim kot naključja, pri meni pa kot namerno dejanje. Ne, ne zajebavajo te, ampak trenutno so res nedosegljivi in v drugi dimenziji.

Očitno si moram tako kot Fox Mulder na vrata nalimat: I want to believe ali celo bolj radikalno: I have to learn to believe, da se bo spremenilo v I BELIEVE.

Vse kar lahko upam je preprosto to, da bo kdo preživel vse moje kratke stike in bom s časoma jaz spet tista, ki sem bila pred onimi, ki so me razkazovali kot novega psa in potem pustili na dežju brez aspirin protektorja. Morda ni on tisti, ki mora dojeti, da nisem that bad at all, that I’m actually nice, morda sem jaz tista, ki tega ne vem, ker so me naučili, da nisem.

Maybe I should get use to your visions of paradise.

Maybe I should stop being so fucking afraid.

Trackback naslov | RSS Komentarjev