Nina against the city

….želim ti veliko žira in zdrave parklje….

… od nekdaj… Sodnik in rabelj…

…tudi zgodba z naslovom zakaj med nevrotniki ni pametno imeti škarij nikjer na dosegu roke…

…Danes sem po nekih 4-ih viljamovkah in vedenju, da lahko spiš z meter petinsedemdeset visokim kupom smeti, medtem ko jaz zraven korakam kot mehko božično jutro, da se kar cedi od vse moje ljubkosti, ki sem jo baje privzgojila vsakič ko te pogledam…

in sem pač podala my love izpoved, kot jo lahko povem samo jaz, da izgleda bolj kot: najraje bi te ubila, ampak dobro… kaj več od mene se tako ni pričakovalo, kaj več od tebe pa tudi ne….

…v bistvu vse kar nisem pričakovala je fucking pocukarn ej, oprost speech… for how stupid do you take me? for how fragile do you take me? in kdo ti je rekel, da to pomaga…

…in sem prišla domov… ne vem kako… jasno mi ni…. še s petimi pivi v riti najbrž in ker nikogar ni bilo na dosegu razen škarij sem odrezala cel čop, nekje zgrudena v vodi, ko se je iz mojih solz delala pena….

zdaj sem grda, ampak lahko spet mirno nosim klobuke, nanašam nase vso ekstravaganco sebe, svojih oblek, pripomočkov in izrazov….

…kar ne odvzame dejstva…. I do feel for you…

—in je čas, da zapustim tvoj štab in neham spravljat v paniko vso okoliščino, ker bi rada očarala tebe… pač te ne bom nikoli. jebiga.