Nina against the city

Kako tragično mora biti zate, ko v mirno idilo zimskega ničesar vstopi nekaj nepredstavljivo zmešanega in odpre vsa vrata in polkna in nageljni se oklenejo rožmarina in rdečijo, ko pada sneg, sneg, sneg. Kako mirno lahko sediš v senci nekje zadaj, zadaj, ko vsi zakrivajo vse kar si. Kako preprosto je to lahko, zlitje v okolje in opazovanje od zadaj, čisto nemoteno.

Kako vstopi. Kako s tistim trenutno vzvišenim pogledom renči na svet.

Včasih, samo včasih se ti zdi, da se lahko dotakneš porcelana in srebernine. Okleneš se ovijalke in potegneš malo višje, da že polagaš oči na vzorec krožnikov. Usedeš se na okno in ošineš svetlobo srebernine in okolje začne opažati, da si splezal, da te nimajo več za hrbtom. In okolje pleza s teboj proti porcelanu, porcelan, ki nikoli ni toliko vreden sam kot takrat kot se zdi, da se bo pustil kupiti nekomu, ki ima manj denarja od ocenjene vrednosti srebernine.

Pogleda te, res te pogleda, brez teatralnosti.

Kako minevajo dnevi, ko že spet hodiš po tleh in so porcelan in srebernino umili in zaklenili v omaro. Pa vseeno stal si zraven, pa vseeno videli so te stati zraven. Opažen si in to sploh ne opaziš, dokler ne začneš razmišljati, kdaj bo, kdaj bo, kdaj bo. Kdaj se vrne priložnost, kdaj se vrne vonj po spremembi urnika.

Roka na roki. Usta na usta.

Še vedno si samo nekdo tam zadaj, čeprav sedaj morda sekunda več. Porcelan se je razbil in srebernina je postala le železen pribor. Očlovečenih predmetov ne upaš imeti, vendar veš, da boš spomin na svetlobo srebernine na porcelan vonjal, čutil in sanjal, dokler se nekega dne ne zbudiš in ti bo žal, da nisi kupil, kar je bilo takrat na razprodaji. Runaway train never coming back.

Vrača se renčeč pogled, ki ga morda nikoli več ne prebodeš z željo, željo, željo.

Poljub, N.

Ko te prime, da bi jokal že malo po peti zjutraj šepetajoč I can’t take my eyes off of you. In mogoče je to samo januar in njegove fizikalne značilnosti in mogoče je to samo izpitno obdobje in mogoče je to samo trenutek šibkosti, ki se ponavlja. Drugič, drugič, drugič. Je res vse samo replay, se doma sploh kaj spreminja, razen da Evo in Jana zamenja Ne grem na kolena, se kaj premakne, gremo kam, smo šli kam ali smo ostali tam, ko smo odšli? Bom kdaj stala pred tabo in čutila v sebi vse, kar sem nabrala, ko se nisva videla, bom kdaj stala pred tabo, ne da bi si želela, da bi se lahko dotaknila tvojega zatilja in bom kdaj pomislila nate, ne da bi si želela kave s hladnim mlekom (tako za lepoto kot si vedno pravil) in spet kave s hladnim mlekom in vseh gostih sokov z vodo in vseh kokakol… Oči so zrcalo duše in tvoje prebadajo mojo in jaz s tresočimi rokami segam po tobaku in nikoli ne bom zbrala dovolj poguma, da bi ti v oči lahko rekla, da mi je žal, žal, žal…

Kako sem si bolestno želela, da bi ohranila koščke tebe, da pronicaš skozme in z mano, kako sem si bolestno želela, da bi metala dnevne časopise po zraku in konstruirala svet, kako sem si bolestno želela, da bi lahko videl, da imam morda nekaj v sebi, kot da to ne bi nikoli obstajalo, če ne bi ti videl.

And so it is, the colder water…  I can’t take my mind off of you.

Se me olvido que te olvidé, drugič…

In vendar se je pozabilo tisto, kar pride za tem, ko pozabim, da sem te pozabila. Pozabila sem zakaj je pametno, da se pozabljava. Pozabila sem, da kljub občutku, da se ni ničesar spremenilo, da čas in dogodki niso bili, da so dejstva vseeno resnična.

Tvoje oči trgajo. Strah razpada vame kot očitek. Zakaj se me bojiš, zakaj si se me vedno bal? Ekstremni občutki in ekstremne posledice, oprosti mi, ker načenjam tvoje mirno srečno življenje, oprosti, ker me moraš videti, nisem nalašč, vse kar nisem pričakovala je nežnost, ki se sprehaja s tabo in tvojimi ubijajočimi očmi z vsemi odtenki ljubezni, strahu, obrambe in spomina.

Tako rada bi ti rekla, da ne skrbi, da ničesar nisva zamudila, vendar so laži, ki niti najboljšim ne uspejo, tako rada bi ti zagotovila, da se je zgodilo kot se je moralo zgoditi, da je kar je, da ne bo nikoli obžalovanja, da bova mirno priplula vsak po svoji poti, ampak potem vsakič, ko brez pripravljene obrambe najini telesi sovpadeta na isto cesto, pred isto bencinsko črpalko, za isto kavo, dihljaj to poruši.

Ampak pozabilo se nama bo, še posebno sedaj, ko odhajam, ne bova se več presenečala na cestah, ker postajajo predolge, ampak kosti so natančne, nikoli ne pozabijo zlomov in koža je naravna, ne da se ji dopovedati, da so možgani odšli. Če me še kdaj vidiš, ti bom povedala, da bo zrak kmalu miren. Telesa odhajajo, potrebujeva priložnost, da sestaviva dva svetova daleč, daleč od tega, kar nisva imela.

Spet sem pri Lorci, razjarjena na vrle prevajalce, ki vedno poskušajo biti še nekakšni umetniki, mislim, preprosto nisem dovolj inteligentna, da bi se lahko naučila vse jezike katerih avtorje hočem prebirati, po tej krivici, ki so mi jo naredili vrli prevajalci, pa prevodom ne zaupam več.

Jezi me samo ena beseda, ampak beseda ključnega pomena, ki sem jo poskušala razumeti in povezati s pesmijo več let. Preprosto mi ni bilo jasno in nisem razumela, tako sem pesem vedno brala brez naslova.

Potem nekega dne nisem imela pesmi pri sebi in pogooglam in preberem original. In v originalu je naslov pomenljiv, jasen in skladajoč.

Krivica. In potem kaki vrli slovenisti to razlagajo v povezavi z Don Kihotom. Ne me jebat, šolstvo se nam podira, se mi zdi. Ravno te dni sem v živo videla primer, ki mu manjka samo še diploma iz sociologije kulture in ne ve kaj je ideologija, kaj šele, da bi ločil med religijo in ideologijo. Zabit je bolj od telegraf štange in njegovi stavki v diplomi so podobni spisom prvošolčkov, ki pišejo poročilo z naslovom: Bili smo v kinu, moje počitnice pri sorodnikih, …

Neumnost, neumnost, zakaj me v glavo nisi zadela samo še centimeter bolj, pa bi bila rešena.

Vitezova pesem! Kakšna nepopravljiva nesramnost! In kot bi rekla Taryn: “”Nekateri bi se morali opravičiti za samo pravico obstoja.”

N.

Razmišljam (brez veze, Nina, ta del ti nihče ne bo verjel)…

Ampak naj poskusim še enkrat, po glavi se utrinjajo magdalenice, sicer daleč od Swannovega, ampak globoko v mojem svetu. Vmes se že šestič poskušam učiti ekonomijo, vsaj mislim, da je že globoko po petem poskusu. Med temi dejanji žalostno zrem v kakšno hrano, ki se ji moram odpovedati, praznični davki.

Ko ne trpim zaradi ekonomije in ne-hranjenja se pobijam po fakulteti, kjer poskušam izvedeti kako hudiča naj se spravim na univerzo v Madridu, pa me gospa v mednarodni pisarni sploh ne jebe, baje ji nisem simpatična in se ji potem ne da, okej. In vseeno, čeprav me stiska v želodcu, ko pomislim na Madrid kot takrat, ko si najstniško zaljubljen, vseeno ne pozabljam, da strica Murphyja držim za roko.

Preprosto sem sita polomov, še bolj pa poskusov, vsakič, ko se podrem mi pade samozavest, se mi zmanjša, že tako pesimističen, optimizem in se nehote samopomilovalno spomnim na Francko, kako se ji najprej jezik popari s kavo potem pa teče in teče in pade in teče in pade in teče, ljudje pa se smejijo. Ko bom umrla me bodo pokopali, ker bom želela biti razpihana, zraven pa se jim bo zdelo še prav, vljudno, požrtvovalno.

But then again, I have to listen to it again: I’m not dead, just floating, in še kar parkrat me morte pretepst, da bom postala anemična.

Nina,

.

Ps: Prepovedal so mi jemat antidepresive, ker sem v sramoto depresivcem in se nočejo dajat v isto grupo z mano. Se opravičujem, da moje psihoze, nervoze niso dovolj vredne, ampak ko vas jebe, ona je vseeno z mano. Mogoče sem samo v krizi individualizma, pogrešam pripadnost, Pera je tako rekla, da je individualizem fake imagine tistih, ki si ne upajo priznati, da potrebujejo še kaj.

I’M NOT DEAD JUST YET….

Ura je nekaj minut čez pet in na Radiu Magnificov komad Hir aj kam hir aj go, in Matej Praprotnik, ki s svojo večno hojo po tankem ledu ubija: “Mogoče je ta komad Magnifico posvetil Lukačičevi, bivši ministrici za kmetijstvo,” in potem recitira naprej “Munchen, Frankfurt, Germania, Roma, Napoli via Italia, New York bussines America” ali pa zunanjemu ministru. Jutra z Matejem Praprotnikom so ubijajoča, ali popoldnevi, kadarkoli in kakorkoli se vzame. Igra se z vremensko napovedjo, z uro, z datumi, z vsem, kar si mislil, da lahko samo tako je in nič drugače, do Mateja, seveda.

Jutra po Mateju so moja najljubša,

kakšen bi bil šele njegov evangelij.

Cordoba.

Daljna in sama.

Kobila črna, luna velika,

in olive v moji bisagi.

Čeprav poznam vse ceste,

nikdar ne pridem v Cordobo.

Na ravnini, v vetru

kobila črna, luna rdeča.

Smrt me oprezuje

s stolpov v Cordobi.

Joj, kako dolga je cesta!

Joj, moja vrla kobila!

Joj, ko me smrt pričakuje,

preden še pridem v Cordobo!

Cordoba.

Daljna in sama.

Dobila sem asociacijo ob tej fenomenalni pesmi, in rada bi ti rekla, razmišljaj o stavku Nikoli ne pridem v Cordobo.

Je pa žalostno, Cordoba je lepo mesto

in nikoli ne veš kaj se skriva za obzidjem.

Četudi poznam pot, vem nikoli ne pridem v Cordobo, včasih same besede zaradi sladkobe Cordobe (kako diši v Cordobi, kakšne so olive v Cordobi, kako sonce pada na kožo in kakšen je odtenek ko sonce pada in se luna dviga…) bolijo od skrivnosti nedoseženosti … Drugič je to njihova sladkoba.  

Zaključujem, Cordoba daljna… in vedno bolj daljna.

Prevod: moj korak naprej in premik za obzidje, to sem hotela povedat zadnjič pa si me zmedel, in potem sem se zmedla sama, pot do Cordobe ni gotova, niti s tvoje strani. 

Priprta vrata Cordobe polzijo proti okvirjem.  

Be well, my honeysuckle rose, 

Nina.

Ps: Darling, med Shakespearjem, Verlainom in Lorco bo zmagal Madrid. Pazi na poslednji vlak, da ga ne prehiti prvo letalo.

Vse je kot bi moralo bit v ponedeljek. Dež gre, mudi se mi v službo in ne bom imela časa za dva popotna opravka. Vse je kot bi moralo biti, le nekaj se spreminja čisto počasi… Odkar se izklapljam in hodim pit kavo v paralelni svet, kjer večino mojega malega življenja bivajo moje misli in želje, se vračam v Ljubljano normalnih spočita in pripravljena na grdi kapitalistični košček mojega sveta, našega.

Vse je kot bi moralo biti, le nemir se manjša in v želodcu mi rastejo mladike. Nekaj novega je vzklilo in sedaj so prvi poganki že podobni nečemu

Vedno bolj ožim, vedno bolj odpovedujem, mogoče bi lahko rekla, da postajam La Ego, ampak ne-mogoče sem nad svojo nenehno zgroženostjo egoizma preveč zatrla svoj ego, moje srčece, mojo dušo, kakorkoliže, pri meni so eno.

Svoje ljubezni nikoli nisem bila sposobna usmerjati na veliko koncev, sem človek, ki se preda, in predajaš se lahko redkim. Kako prijetno je, ko se včasih srečaš z osebami, ki se prav tako predajajo.

V moji sobi, na mizi moje sestre, je knjiga Narcis in Zlatoust.

Zoprna in zaspana, že davno preveč jezna nate, da bi sploh pustila, da te lepo pozdravim, se mi približaš, mi zbiješ vse od nog do glave, se dotaknem tvojih ust in potem na licu ostane rdeča barva in sled fantazije, ki bo živela še dni dokler te spet ne pozabim, in se bo zbudila, ko se boš ti spet spomnil…

Ne obvladam drhtenja.