Laž, spoštovanja vredna umetnost, ki se lahko sprevrže dnevno v dokaz brezbrižnosti.

Zakaj spoštujem laž? Ker je včasih lažja in bolj prizanesljiva od resnice, ker je nujno potrebna, samo potruditi se moraš zanjo, malo premisliti in se vse lepo izide. In kar ne vidiš ne boli.

V obratnih primerih so te male bele laži tisto kar te špika skozi teden. Včasih me prizadene najbolj to, da se nisi sposoben zlagati tako, da ti bom verjela in mi je enako kot bi mi rekel, da sem butara, ker če pričakuješ, da ne bom odkrila tako očitnih dejstev, potem najbrž res misliš, da sem. Bad persumption. Že tako čutim kadar lažeš, ko čutim, potem me seveda zanima, kje te bom dobila na laži, če niti približno ne zakrinkaš svojih blodenj, te najdem še preden se potrudim, da te najdem. In potem pač radovednost ubije mačko.  

Ne vem kdaj sem postala obveznost, ampak očitno sem. Obveznostim se izogibaš, obveznosti te obremenjujejo. Ne vem kdaj je postalo vse tako težko iz tvoje strani, vse en sam vesoljni napor.

Izpitno obdobje, nek živčen čas, ko si stalno pod pritiskom, ne veš točno za kateri izpit bi se začel učit, itak si že utrujen od celotnega semestra stalnega sprotnega dela in oddajanja 12-ih seminarskih nalog in se ti tako zdi, da si naredil že čisto dovolj, da bi te spustili naprej, ampak te ne. Ostaneš samo z občutkom, da se ti ne da več, čeprav veš, da je še en mesec treba stisnit zobe in se v najboljši možni meri prebiti skozi letnik.

Vse to zahteva svoje žrtve. Name vpliva predvsem tako, da sem stalno na trnih, še bolj vzkipljiva in še bolj občutljiva za vse, na kratko imam stres na steroidih. Tako občasno po kakšnem napetem učenju in vmes med enim in drugim izpitom s pogledi nehote pobijem polovico osebja v kakšni fotokopirnici z zapiski, ne inštruiram več natakarjev, ampak jim vračam kave, ki so mi jih naredili narobe (med espressom in podaljšano brozgo je pač razlika), izpolnjujem knjige s pritožbami, nergam še bolj kot ponavadi ter nič, ampak čisto nič, mi ni prav.

Seveda imam še manj potrpljenja za napake človeških živalc, ki živijo v moji bližini/z mano. Znervira me vsaka stvar, ki jo Grega naredi v napačno smer, ker je pač moški in ne razmišlja niti približno v mojo smer. In ker je po naravi egoist, me s svojo nepozornostjo (ker sem tudi jaz egoist) spravi tako iz tira, da vmes med živjo in adijo kreiram približno dva do tri konce sveta in v moji glavi se res zgodijo. In če revež potem pozabi, da imam jaz polno glavo izpitov in datumov ter je popolnoma neobziren do mojega stanja pride do ognjemeta. To je takrat kadar se na dveh koncih Ljubljane odlušči omet od intenzivnosti pogovora.

Učenje name vpliva tudi tako, da še bolj potencirano razmišljam o seksu in  potem prej ali slej odpustim Gregu za njegovo nepozornost in pridem domov. Nazaj za knjige se vrnem z nekim občutkom neizmerne sreče, vse možganske celice prepevajo italijanske skladbice in sanjajo… Kako se bo potem človek učil, če je popolnoma nezbran, itak mu je pa od neizmerne doze serotonina popolnoma vseeno za vse.

Šah-mat pozicija. Očitno si bo treba zbrat še kak drug šport proti stresu. Ampak, kaj ko ga čez ta prizadet občutek pretirane doze sreče ni, ko je človek tako brezmejno zaljubljen, da se ti razbija v vseh mišicah in bi kri najrajši ušla ven skozi kakšen zasilen izhod, ker je sita vse te patetike in poskakovanja.

 Zdi se, da plava v zraku, ne ravno revolucija, vendar konkreten zasuk vsega poznanega. Nekakšno potresno območje sedanjosti, kot bi se počasi spreminjalo vse kar mi, nama, nam je običajno.

Mogoče bom prvič naredila letnik v rokih, ki so predpisani, ne da je to dosežek, ampak že ta mogoče je v moji zgodovini študija presežek.

Mogoče se bo z njegovim odhodom popolnoma spremenila barva tednov. Nič več ponočnih spoznanj od tja, kako so ženske najlepše, ko spijo, do tega, da se vozi v šolo s čolnom ter naprej do nekega prebliska, da za uspešno razmerje rabiš samo pozornost in kvaliteten dan v tednu. Nič več zbujanja na tekmah med Slonokoščeno obalo in Švedsko. Mogoče se bo spremenilo predvsem zato, ker si vsak želi biti vsaj za trenutek na njegovi strani in si prisvoji posamezne dogodke ter živi znotraj teh, čeprav jih sam ni čisto kreiral. Mogoče, ker ti nihče ne da boljšega izgovora, da ob dveh popoldne odpreš viljamovko in se napiješ vmes, ko vre voda za špagete in so le-ti kuhani.

In čeprav na delovnem mestu zmerno do pretežno ponavljam iste gibe, je le sredstvo do tistih par evrov na koncu meseca, in če se premakneš iz mesta se odpre hodnik in s hodnikom obrazi in z obrazi izven službene dejavnosti ter poseben vonj, ki ga človek prevzame v tej ogromni hiši. Poleg tega pa ena popolnejših delovnih možnosti ob mojem faksu.

In nenazadnje točka preloma med obremenjenim letnim in nekoliko manj obremenjenim poletnim časom med nama. Se bova dokončno zgrizla ali preprosto ostala tako lepo zaljubljena in smotana kot sva, vsak po svoje. Se bova dokončno zaljubila in si zgradila mali svet fraz in dotikov ali pa bova odšla drugam.

Zdi se, da bo to poletje prineslo čisto novo jesensko sliko. Sliko brez majwčka, sliko v višjem letniku, sliko o trdnosti razmerja.

Mogoče je potrebno zdržati samo še ta junijski izpitni pritisk, da potem lahko zaspim mirna zraven zame najčudovitejšega telesa na svetu in se bodo stvari odprle same od sebe kot so se poprej zaprle.

Kot pravi Vasco Rossi, želim si najti nek občutek in smisel v tem življenju, čeprav ga morda nima.

Mogoče je v občutku, ali pa ti svoj teritorij daje zavetje. Mogoče kocke na cesti dihajo s tabo in so vsi nepoznani kraji in lokali bolj poznani in tvoji kot od nekoga, ki samo prehaja skozi.

Še nikoli nisem sedela na tisti terasi in še nikoli me ni tako dušilo v grlu, ko sem v majhnem paničnem stopicljanju dirjala skozi množico proti tebi. Nekako sem upala na zadnjo karto prijateljstva, pa je sploh možno, da si ljubil, pustil za seboj in potem ohranil čisto noto prijateljstva z nekakšnimi napol romantičnimi, na četrt strastnimi in četrt smešnimi spomini.

In so trenutki, ko se ti poti zgodi nekaj, kar želiš povedati ravno tej osebi, katero preprosto ne kličeš, ker se obema ne zdi ravno smiselno. Vendar se vseeno smejiš sam s sabo in točno veš, da je nekaj zračnih kilometrov proč samo ena oseba, ki bi naredila popolnoma enak obraz. In to pogrešaš.

Zato sem vznemirjeno korakala na prvi prijateljski zmenek, kjer dobiš nazaj prijatelja, ki si ga izgubil v razmerju. Za uspešen zmenek pa so najbrž priporočljivi podobni cilji. Nama ponovno ni uspelo in najin timing je kot vedno tako zelo napačen, da bi bil težko še bolj.

Ko pridem in se ugnezdim med gardedame, ki naju obkrožajo ter z nama klepetajo ob pivu sem preprosto srečna. Ti si vesel, ker me vidiš in po tem ko strmiš petnajst minut vame, ti še vedno ni čisto jasno, da se druživa. In meni je super, deset minut, ko kričiva drug čez drugega o najinem klubu, kakšna ironija, ta najin zavožen klub, ki se mu jaz preprosto nisem mogla odreči, ti pa tudi ne vem kje si ga našel. Pa vendar naju je tolikokrat rešil, ko sva ostala brez besed, ali nisva znala izraziti čustev sva se izražala skozi Arsenal.

In ko mi rečeš, Nina, saj veš, Arsenal bo vedno, mi ni čisto jasno, kam plezaš. Vedno si odpiral tovrstne pogovore, ko ni bilo več vljudno, da mi kakorkoli drugače poveš, da me pogrešaš ali da me imaš bolj rad kot bi smel. Potem si mi skozi pripadnost klubu dopovedal, kako je s tvojimi čustvi.

Preslišim te in poskušam govoriti z gardedamami, ki se v svoji pijani očaranosti nad mano usujejo nadme z opazkami in komplimenti, in takrat ti prenehaš biti prijateljski. Postaviš se predme, kot takrat, ko je bilo tako jasno za koga obstajam. Vedno si jih znal odgnati, ona je izven tvoje lige, in če ti ni preostalo drugega si rekel, da sem tvoja. Tam nekje vmes, ko že hočeš reči, da sem zate, me vprašaš, kako kaj moje ljubezensko življenje, in točno vem, da hočeš slišati, da sem spet sama.

Še malo molčim in te še malo flirtaš z mano. Še malo sem vljudno zabavna in ti mi ležiš pod nogami in si očarljiv in bi podkupil svet, da bi se vrnila. Zakaj zdaj, zakaj ne leto prej, leto in pol ali vsaj pol leta?, se vrti v glavi meni. Ne vem, ali naj mi zraste ego, ali naj se začnem butati z glavo ob zdi, ali naj ti samo rečem, da bi bilo pametno, da se vržeš  z mostu.

Je zato, ker sem prenehala plesati okrog tebe, je zato, ker si kar naenkrat sam, star in ti tako zelo manjka, da te nekdo brezpogojno obožuje in edina oseba, ki te spominja na opis, sem jaz? Kaj si točno hotel slišati, da če nisem sama, da bom pustila karkoli imam in stekla k tebi?

Najbrž bi bilo to par mesecev prej skoraj logično. Že ko si bil dolgo v zvezi sem še vedno skrivala moje ljubimce pred teboj, da te ne bi prizadelo, da ne bi bil nesramen do mene, ker si bil vedno tako zelo ljubosumen, pa je bilo tako očitno, da sem bila samo zate.

Ko mi rečeš, da me pogrešaš, da me imaš rad in me ponovno vprašaš, kako kaj moje ljubezensko življenje, ne morem biti več vljudna in prijateljska. Vdihnem in ti povem, kar sem ti hotela reči tolikokrat, malo drugače kot sem načrtovala pa vseeno: »Crkovala sem na obroke zaradi tebe, eno leto nisem točno vedela kako bom preživela, ampak zdaj sem okej. Ne bom ti rekla, da je moja zveza popolna, ampak je resnična in traja.«

Ne vem kaj te ubije bolj, da sem uspela vzljubit drugega, ali da na moji listi nisi več prvi in edini. Obraz ti pade dol in rečeš, da tega nočeš vedeti. Vem, da nočeš, ampak jaz to nosim v sebi. In potem hočeš ven iz mojega odgovora in začneš preklinjati U2 in njihovo jamranje po letu 1990. Jaz tako ne maram U2 in rečem samo, da mi je od kasnejših všeč Who’s gonna ride your wilde horses, in ti se spet igraš z besedami: to je iz Achtung Baby, ki so ga snemali v Berlinu. Ja, Nina, Achtung baby, who’s gonna ride your wild horses… Obrneš se proti najbližjemu okoliškemu igralcu in rečeš: Veš, ona, ona ne samo, da gleda fuzbal, ona posluša AC/DC. In takrat mi je bilo jasno, da smo z glavo v ribo na poti k javnemu obujanju spominov. In ker jaz ne reagiram pretirano me samo še pogeldaš in rečeš, Vem, da sem zajebal, vem da sem sam kriv, ampak ne moreš reči, da nisva imela nore nore čase? In veš, da ne morem. Bila sva tako zelo visoko, da je bila nižina lahko samo proporcionalna s high-jem, ki sva ga doživljala. In vmes, ko midva kramljava se svet še vedno nekoliko ustavi, in drugi ljudje se ustavijo in so očarani nad najino nitjo pogovora, nad tvojo navdušenostjo, baje te zbudim iz melanholije, vendar vem, da te tja tudi vrnem.

Kljub oviri, da  kar nisi hotel prej vzeti od mene in kar ti jaz zdaj ne morem dati, si v meni vedno imel in boš vedno imel prijatelja. Namreč, ko si tako dolgo hranil in negoval nekaj, preprosto ne moreš pustiti, da umre. Ne bom te pustila, da crkuješ od samote in depresije, tako po rakovsko kot sva vsak v svojem kotu vedno počela. Ko boš na dnu, te bom našla, še vedno sem te, tako kot si ti mene.

…Well you tell me things I know you’re not supposed to, baby can we still be friends… SO, Who’s gonna ride you’re wild horses?

Vedno najdem eno in isto zavetišče. Vedno, ko se vrtim okoli lastne osi in zaletavam v stene. Ko ne vem več kaj bi rekla in kateri premet naredila, da bi me končno kdo vzel resno, ko obupam in vem, da me ne boš niti več poslušal, takrat potem popusti vse in vem, da sem sesuta in vem, da me ne razumeš in vem, da nimava več veliko outov pa že tako tičiva na turnu en mesec in karte se zdijo iz trenutka v tenutek slabše. Kako beden hand.

KO ME RAZOČARAŠ ponovno in tokrat tako boleče, da bi raje videla, da me vržeš ob steno, se ne morem več pretvarjati, da ta hišica iz kart ni padla do dna, in da grem jaz lahko naprej meni nič tebi nič z vsakdanjikom. Jaz nisem taka. jaz razbijam, tolčem in trpim za stvarmi, ki mi pomenijo, za ljudmi, ki mi pomenijo. Jaz prosim, razpadam in praskam, dokler je možnost, da se kri zbistri… Tako se počutim ničvredno, zavrženo in nepomembno in vem, da potrebujem dozo višine.

Daniel when I first saw you I knew that you had a flame in your heart And under under our blue skies Marble movie skies I found a home in your eyes We’ll never be apart

Tako lepo sesuta - tako ti praviš, da sem taka ali pa utrujena najlepša - vedno najdem pot do tebe. Morda zato, ker si bil včasih moj nikotin, moja kri, zrak, hrana, kava in viski vse v eni osebi. Zdaj me ujameš pred tem ali onim prepadom.

And when the fires came The smell of cinders and rain Perfumed almost everything We laughed and laughed and laughed And in the golden blue Cryin’ took me to the darkest place And you have set fire to my heart

Ko se pripeljem se ne morem domisliti niti enega zdravega izgovora zakaj sem prišla. Oči imam izjokane in prehlajene, tako da izgledam kot žrtev čebeljega napada. Ko se približujem vratom začutim, da se je zrak otežil, vem da  moraš biti v bližini, še vedno te čutim, ko si blizu. In ko se dotaknem kljuke slišim tvoj glas in že sam ton tvojega globokega glasu me pomiri.

When I run in the dark, Daniel To a place that’s worst ? Under a sheet of rain in my heart Daniel I dream of home

Usedem se in samo trenutek je dovolj, da se mi zdi, da je viski spet najin, da se mi zdi, da mi je morda nekaj v življenju ostalo. TI. Vedno me sprejmeš domov. Narediš mi dom. Danes se mi zdi, da si moj dom in edini obstanek.

But in a goodbye bed With my arms around your neck Into our love the tears crept Just catch in the eye of the storm And as my heart ran round My dreams pulled me from the ground Forever to search for the flame For home again For home again

Morda zato, ker si me razvadil na to varnost, ker si mi dal višino in prostor, ker je svet vedel, da sem jaz edina, ker sem bila nedotakljiva, morda zato še zdaj iščem tisto veliko kar je v ljubezni, oboževanje drugega.

When I run in the dark, Daniel To a place that’s worst Under a sheet of rain in my heart Daniel I dream of home

Nekaj minut in ko se oplazita najini roki, je včasih dovolj, da prestopim še ta prepad. Ta hranilna prisotnost in to neizmerno spoštovanje… in vem, da se še vedno ne gledava v oči kot včasih, in vem, da sva si omejila minute bližine in vem, da na koncu zbeživa proč drug od drugega, da se ne bi spet našla tam kjer sva se raztrgala v ljubezni, strasti in enkratnosti… In kljub temu tveganju, se najdeva, da se nahraniva ravno toliko, da sva lahko v edinini…. Zdaj vem, da me boš v nujnih primerih potegnil izpod vode, ker si to ti, ker tak si. Čudovit. Spet sem se spomnila zakaj sem te tako brezpogojno ljubila. Ker si bil vreden vsake kaplje krvi. Zato boš najbrž moj edini dom do trenutka, ko me bo nekdo prepričal, da mi je naredil novega, do trenutka, ko me bo nekdo spoštoval in oboževal, do takrat se bom zatekala k tebi, vsakič.

Hvala ti moj Helios, my crack of sunlight.

Bat for lashes - Daniel

Oblekla sem se, nekaj črtastega, nekaj pikastega in majice, ki so mi v tem trenutku ozke, vendar se spravim noter, ker piše na prsih: eat, sleap, make love, football, is there anything else?

Nekakšen obupan poskus, da bi se spomnila klavzule navdušenja, ko slišim to besedo: n-o-g-o-m-e-t. Nič. Kako zelo brezbrižno je moje počutje, je dejstvo, da sem ostala popolnoma negibna, ko mi je Živa rekla, da obžaluje, ker proti Chelsea nimamo šans. Da mi je bilo jasno s kom igramo, je bilo dejstvo naključja ali pa Žurnala. V obeh primerih bolj nevedno kot ne.

Moji Arsenalovi blogi, kjer sem se včasih med službo pritoževala nad Bendtnerjem so postali črno obarvane črke nabiralnika, ki mi gredo na živce, ker jih je vsak dan potrebno spraviti s poti, da pridem do edinega sporočila, ki me razveseli: I can has Cheezburger , te mačke.

In zdaj, ko sedim oblečena in nekoliko predebela na postelji ter uničujem tipke na računalniku, mi je postalo jasno, da je imela Irena čisto prav, kakopak. Eirene ima vedno prav, tudi takrat, ko nima. Zgubila sem sebe.

Zadnjič sem sedela v njeni kuhinji in vmes praznila zaloge hrane ter me ni motilo, da jem naenkrat arašide, čips in rulado, s hrano me je napolnila samo zato, da je nekaj ustavilo tiste nadležne solze, ki so mi, kar tako že cel dan, vmes preprosto tekle, da nisem videla ekrana, ko sem poskušala delati za računalnikom. Solze so res nadležne, vzbujajo nemoč. Ti si nemočen, ker ne nehajo in ne pomagajo, ljudje okrog tebe pa tako ne vejo na katero roko, nogo, ali trebuh naj se postavijo, da bi bilo človeku bolje, ali da bi se vsaj nehal cmeriti. Hrana te zamoti veliki bolj kot kava in cigareti. Umiri živčevje, utrudi telo, da nima več volje po naprezanju in ti v glavo spravi nekaj vitamina B, da ne veš točno zakaj si nekoliko manj nesrečen, samo veš da si.

Torej… Zadnjič, ko sem nehala nadomeščati Sečoveljske soline in vmes ves čas razmišljala, kako točno naj artikuliram stavek, da ga boš hotel razumeti, je Irena rekla, da imam prazne oči. Ko si se spravljala skupaj po Danielu, je rekla, si imela velike in žalostne, vendar nikoli prazne. Spizdi, Nina, je rekla, tako lepo poetično, kot pove Irena: kar je bil je bil, kar je zdaj je realnost in za črne pudlje ne krvavimo na obroke.

In res je to, ko sem se spravljala skupaj po Danielu prvič, drugič, petnajstič in še parkrat plus, sem poznala vse lokale na poti od službe do doma, ki so stregli Black Bush in poznala sem vse majhne trike mene. Zdaj sem obsedela na postelji in ne grem nikamor.

I have given you all

And now I’m nothing, je napisal (ne vem več kateri) pesnik Ameriki. Kakšen spoiler, pa ravno Ameriki. Tako tudi jaz lahko rečem, kakšen spoiler, pa ravno tebi.

In kljub temu si še vedno želim, da bi naredil nekaj velikega, nekaj pomembnega in niz kontinuirano čudovitega, da bi v tvojem tujem, ledenem, sivem obrazu spet videla tiste barve, ki sem jih vzela za svoje. Čisto preveč je pričakovati, da bi od tebe prišlo kakšno dejanje presežka, tako znaš samo zlorabljati besede rad te imam ter ljubim, nikoli se ti ne da početi malih velikih stvari, morda zato, ker si poprej kupoval pozornost in to ni bilo potrebno. In zato si vsakič znova iztrgam željo po tem, da bi govorila s tabo, zakaj?, tvoje sedanje agregatno stanje se mi gnusi. Tak kot si sedaj ne bi nikoli prehodil niti meter z mano. Mogoče meter za mano. Takih je tisoč, vsi so dolgočasni, bedni frajerji, ki so si nekje med osnovno šolo in gimnazijo zapomnili, da so Creme de la creme, Top of the Tops in da se jim streže, brez da bi oni morali zato storiti še kaj, razen golega obstoja. Prazni, gnili, površinski ljudje od katerih smrdi povprečnost in se jim izogneš po stranskih ulicah ter pustiš, da onesnažujejo glavne, ali pa jih odrineš proč, da ti ne motijo razgleda.

Danes sem pomislila, če bi bil ti začetnik svojega imena, bi namesto extraordinary pomenilo jed sestavljena iz kislega zelja in klobase (brez ocvirkov).

Zaljubljeni ljudje trkajo na okna, čakajo pred vrati doma, službe, buzerirajo vse prijatelje ter trpijo, tako s stilom, bedniki pokličejo in so užaljeni, ker se ne oglasiš ter vedno igrajo na dve do tri besede. Eh, ta ljubim te. No mi piace.

Grem domov za vikend, sem si rekla. Morda bom celo prestopila prag ob prepovedanih urah. Morda si bom vzela dopoldne zate, Daniel. Morda. Zdi se mi, da je čas, da mi vrneš nekaj slonenja na mojih ramah in tvoje so še vedno široke in močne. Nekaj trenutkov nostalgije, tvoj mačji dotik, mehke oči, tako vem, da že veš, da sem sama. Tako vem, da boš tam zame…

… in…

Gimmie Shelter

…Ko si še zmerno do pretežno jezen, ali preprosto imaš še stvari za opravit, še ženeš za tistim zadnjim skupnim opravkm, kot bi te nekdo z bičem tepel po hrbtu…

…Potem, ko sem včeraj odpeljala še zadnje kilograme tvojih oblek, ki so se vozile na zadnjih sedežih Ireninega avta in je na vsakem semaforju nekdo pogledal moške srajce in moj razmazan obraz, je potem pogledal še enkrat, kot bi vsakdo že kdaj vozil dele srca na zadnjem sedežu…

In tebi je tako vseeno, niti ne veš zakaj, samo zdi se ti, da pretiravam in vendar nisem mogla več niti sekunde čakati, da se spomniš name za pet minut, da te še enkrat prosim, da se potrudi zame… Ko sem sedela na sredini tržnice in te skoraj eno uro čakala, mi je bilo jasno, da tak kot si bil prej, da ko si bil moj, tega nikoli ne bi naredil. In danes mi je morda še stokrat bolj jasno, ko ti mirno nadaljuješ teden…

In vendar danes, čeprav vem, da je čisto prav, da sem naredila, kar sem, preprosto ne morem iz postelje. Ne spim, ne vstanem, samo jočem in ne vem niti točno komu na čast.

Morda sebi, ker točno vem, da se je morda eden izmed čisto zadnjih poskusov zaupanja razbil med tabo in mano. Morda nikomur na čast, ampak od bolečine, ker se počutim kot bi me nekdo s topim predmetom udaril v prsi.

Nisem hotela še enkrat skozi vse procedure. Hotela sem, da ostaneš. Ampak nikoli ni bilo v mojem prvem planu, da nekoga silim in prosim, da je v moji družbi. In ko si se odmikal, si odmaknil mene in vendar ne vem zakaj si me pripravil do tega, da čusim, da si potem lahko mirno odšel naprej, kot bi začrtal majhno kljukico na koledarju -  mission acomplished.

I woke up and called this morning
The tone of your voice was a warning
That you don’t care for me anymore

I made up the bed we sleep in
I looked at the clock when you creep in
It’s 6 a.m. and I’m alone.

 Ne vem dejansko, če se smatra kot problem, da te The significant other ne vključuje v zabavni in sproščujoči del svojega življenja, je preprosto dejstvo sebičnosti in da je ljubezen v resnici en bla, bla, bla, kwak.

 Did you know when you go
It’s the perfect ending
To the bad day I was just beginning
When you go all I know is
You’re my favorite mistake

Meni se zdi bedno, bedno in namišljeno, ker ti je dolgčas po nečemu pristnemu. Nekateri v znak dolgčasa postavljajo facebook vprašanja in si domišljajo, da vodijo okroglo mizo s svojimi prijatelji, drugi igrajo Matere Tereze ali pa plemkinje na podeželski čajanki, jaz preprosto priznam, da mi je

1.) dolgčas k sto mater,

2.) da sem užaljena spričo zanemarjanja moje male hedonistične mačje duše

in

3.) z eno nogo na poti k samskemu življenju.

Your friends are sorry for me
They watch you pretend to adore me
But I’m no fool to this game.

Preprosto se mi ne da več težit, bit ta psihotična, zoprna in tista, ki pretirava, samo zato, ker pač človek zahteva

1.) da se upošteva njegov obstoj,

2.) da se mu da vedeti, da je pomemben

in

3.) da se ga na vsake svete čase povoha in se mu reče, pridi, Piki, greva na sprehod…

Jaz bi proti vsem svojim načelom zalajala, pomahala z repkom in šla v park zamazovat kavbojke s travo; tako sem samo zarenčala in se še malo bolj odljubila.

Well maybe nothin’ lasts forever
Even when you stay together
I don’t need forever after
It’s your laughter won’t let me go
So I’m holding on this way

Zdi se mi, da sem se zaljubila vate iz nedelje na ponedeljek, ko si spal in sem razmišljala o vseh malih pozornostih, ki jih ustvarjaš zame. Da sem se zaljubila zato, ker si se obnašal kot da sem jaz tisto veliko in čudovito in pomembno in edino. Ker si bil ti do mene preprosto čudovit. In potem ti je ta ara pred nakupom dala vse kredite, da si v lastništvu toliko časa lahko bil kot si bil.  Mlačen brezskrben. Če bi bila vesela lončnica bi ovenela, tako sem kaktus. Navajena suše.

Vendar zdaj se po nekako podobnem postopku, kot sem se zaljubila, odljubljam, najbrž je obratni postopek. Iz sobote na nedeljo, po jasnih dokazih, da ničesar več ne počneš zame, niti z mano sem iz omare že zložila tvoje srajce, da bi jih v kratkem dostavila na tvoj naslov, ampak se mi preprosto ni ljubilo. Niti toliko me nisi več ganil, da bi naredila sceno. Preprosto sem si prižgala cigareto in prste položila na trebuh ter si mislila, sam jih zloži in odnesi, meni je tako sve jedno, če zgnijejo. They are nothing mine, since you act like you aren’t.  

Pogrešam nekaj velikega, nekaj vrednega, ne pa te mlačne mineštre pretvarjanja.

Zvečer, morda traja že vse od zgodnjega popoldneva, mi je sonce pobožalo prebledele maščobne celice, ki so se nabrale čez ležerno, zapečkarsko zimo. Mogoče bi lahko rekla nadpovprečno zimo, vendar zime zame nikoli niso vrhunec, no morda je bil edini vrhunec, ki sem ga kdajkoli doživela v katerikoli zimi, nek deveti januar, ki pa je bil tako svojevrsten delirij, in naj počiva tam, med filmi.

Spring is here again Reproductive glands

(Nirvana, In bloom)

April, tako nekako kot jaz, je iz deževja obrnil list v sonce in nehala sem se zimsko vleči skozi naporen vsak dan, niti ne psihira me več povzetek dveh strani, ki ga moram sestaviti iz nekih stotih, smešno, ampak mi je zmerno do pretežno vseeno.

Nekje danes v previsu dopoldneva sem se nehala sekirati, če kje ležiš napol mrtev, moj cilj preprosto nikoli ni bil materinski čut, niti tisti od čistilke. Tako sem pustila telefon v kotu, tvoje cunje kot so bile na balkonu, morda so tiste črne sedaj zelene, ampak to je pač idiotizem, da meni pustiš dela za gospodinjsko sposobne.

Tudi nehala sem ždeti v kotu svoje sobe in se počutiti kot otrok, ki čaka, da ga poberejo po koncu šole, vendar gre na koncu (kakopak!) sam peš domov; kot smrdljiv in garjav pes, ki čaka, da ga odpelješ na sprehod. Vstala sem in se šla popoldne, tako kot sem se ga šla včasih sama. Kot bi zbrskala iz svojih korenin tiste moje čudovite samozadostne poteze, ko postane svet velik, čudovit, zanimiv in poln igral. Moje igrišče, ki mu dodajam urnik.

I can’t help myself, I think I’m losing control….

(Oakenfold, Faster kill pussycat)

In sem si najprej počesala lase in popravila podočnjake v ogledalu, ki so ostali od celonočnega bedenja… Vzela sem nekaj svojih najljubših šmink in si začrtala obraz. Je nekaj na tem, ko sebe spraviš v red, ko si oblečeš novo perilo, pa čeprav samo ti veš, da je noro fukiš. Je čisto vseeno, če imaš čez krilo ali kak kilogram džinsa, preprosto veš, kaj se oprijema tvoje kože in spremeni se ti hoja, ko vzameš svet pod svoje noge in flirtaš s sabo in vsem okoli sebe.

Spet se dotakneš sebe, spet srečaš okrnjen del, ki si ga zapostavil, in vendar je pomlad samo zato, da se ponovno zavem, da sem jaz Ninetta, Edie, Ninočka, prasica, pijanka, dramatik, depresivec in manijatik ter občasno čisto damska, vendar preprosto posebna. Ni pofukanih skrinj in zaprašenih sob zame. Zame se da svet in še kak planet zraven, dokler ti to ne bo jasno mi je vseeno kje, s kom in kaj počneš, ker kot I-take-you-for-granted, nikoli ne boš del mene.

Ah, te besede, slišala sem jih že toliko, da jih je za en patetičen roman… In ah ti kurci, videla sem jih že toliko, da bi jih lahko kot vojake zmodelirala v kakšno sobno omaro, in ah ti posebni fuki, ljubila sem se samo enkrat v življenju in ah te obljube, naj ostanejo dalj časa za zobmi, potem se bodo morda kdaj dejansko živele, ali poskušale živeti.

Zato danes že cel dan sanjam o širokem zapestju, o skodelici kave ob AC/DC, ker je bilo takrat zadnjič, ko sem se počutila na vrhu sveta, ko sem se počutila posebno in ljubljeno.

In najbrž, ko človeku ne zaupaš več, ko te razočara iz večera v noč in potem se v dnevu čez to še trikrat podpiše, najbrž potem lahko odpreš omaro z visokimi petami in se tudi sam odpraviš v svet, ker je tam zabavno, jaz pa nikoli nisem verjela, da je zabava rezervirana samo za en del kromosomov.

Odkar Skravžljano bitjece kroži okrog in po mojem stanovanju, je kot bi se cedil poseben med iz sten. Morda je rožmarinov, ker tako globoko diši po morju, kot njegova koža preden gre pod kakšen curek vode.

Ne bom več iskala v vsakem kotu izgovor, da je nekaj narobe, ker je to moje naravno stanje, tako bodo problemi izven naju sami vnesli noto dramatičnosti v moj skromen obstoj. Čisto preprosto in čisto zapleteno sva te dni vse, sva ves mali nepotrebni svet med kakšnim kosom mila in zajtrkom s kakavom in soncem na obrazu.

Odkar ga imam ujetega v svoji sobi je tako nežen in čudovit faktor mojega stanovanja, da me ne moti, da sem preselila vse svoje cunje. Mi je čisto vseeno, če ne bom nikoli več našla svojih nogavic ali tunik, samo da spi tam in se zbudi tako zelo nesrečen, ker ne more več dremati v nedogled, in vendar z nasmehom, da reče dobro jutro.

Tam nekje med njim in kakšnim čevljem je sreča.