Mogoče je v občutku, ali pa ti svoj teritorij daje zavetje. Mogoče kocke na cesti dihajo s tabo in so vsi nepoznani kraji in lokali bolj poznani in tvoji kot od nekoga, ki samo prehaja skozi.
Še nikoli nisem sedela na tisti terasi in še nikoli me ni tako dušilo v grlu, ko sem v majhnem paničnem stopicljanju dirjala skozi množico proti tebi. Nekako sem upala na zadnjo karto prijateljstva, pa je sploh možno, da si ljubil, pustil za seboj in potem ohranil čisto noto prijateljstva z nekakšnimi napol romantičnimi, na četrt strastnimi in četrt smešnimi spomini.

In so trenutki, ko se ti poti zgodi nekaj, kar želiš povedati ravno tej osebi, katero preprosto ne kličeš, ker se obema ne zdi ravno smiselno. Vendar se vseeno smejiš sam s sabo in točno veš, da je nekaj zračnih kilometrov proč samo ena oseba, ki bi naredila popolnoma enak obraz. In to pogrešaš.
Zato sem vznemirjeno korakala na prvi prijateljski zmenek, kjer dobiš nazaj prijatelja, ki si ga izgubil v razmerju. Za uspešen zmenek pa so najbrž priporočljivi podobni cilji. Nama ponovno ni uspelo in najin timing je kot vedno tako zelo napačen, da bi bil težko še bolj.
Ko pridem in se ugnezdim med gardedame, ki naju obkrožajo ter z nama klepetajo ob pivu sem preprosto srečna. Ti si vesel, ker me vidiš in po tem ko strmiš petnajst minut vame, ti še vedno ni čisto jasno, da se druživa. In meni je super, deset minut, ko kričiva drug čez drugega o najinem klubu, kakšna ironija, ta najin zavožen klub, ki se mu jaz preprosto nisem mogla odreči, ti pa tudi ne vem kje si ga našel. Pa vendar naju je tolikokrat rešil, ko sva ostala brez besed, ali nisva znala izraziti čustev sva se izražala skozi Arsenal.
In ko mi rečeš, Nina, saj veš, Arsenal bo vedno, mi ni čisto jasno, kam plezaš. Vedno si odpiral tovrstne pogovore, ko ni bilo več vljudno, da mi kakorkoli drugače poveš, da me pogrešaš ali da me imaš bolj rad kot bi smel. Potem si mi skozi pripadnost klubu dopovedal, kako je s tvojimi čustvi.
Preslišim te in poskušam govoriti z gardedamami, ki se v svoji pijani očaranosti nad mano usujejo nadme z opazkami in komplimenti, in takrat ti prenehaš biti prijateljski. Postaviš se predme, kot takrat, ko je bilo tako jasno za koga obstajam. Vedno si jih znal odgnati, ona je izven tvoje lige, in če ti ni preostalo drugega si rekel, da sem tvoja. Tam nekje vmes, ko že hočeš reči, da sem zate, me vprašaš, kako kaj moje ljubezensko življenje, in točno vem, da hočeš slišati, da sem spet sama.
Še malo molčim in te še malo flirtaš z mano. Še malo sem vljudno zabavna in ti mi ležiš pod nogami in si očarljiv in bi podkupil svet, da bi se vrnila. Zakaj zdaj, zakaj ne leto prej, leto in pol ali vsaj pol leta?, se vrti v glavi meni. Ne vem, ali naj mi zraste ego, ali naj se začnem butati z glavo ob zdi, ali naj ti samo rečem, da bi bilo pametno, da se vržeš z mostu.
Je zato, ker sem prenehala plesati okrog tebe, je zato, ker si kar naenkrat sam, star in ti tako zelo manjka, da te nekdo brezpogojno obožuje in edina oseba, ki te spominja na opis, sem jaz? Kaj si točno hotel slišati, da če nisem sama, da bom pustila karkoli imam in stekla k tebi?
Najbrž bi bilo to par mesecev prej skoraj logično. Že ko si bil dolgo v zvezi sem še vedno skrivala moje ljubimce pred teboj, da te ne bi prizadelo, da ne bi bil nesramen do mene, ker si bil vedno tako zelo ljubosumen, pa je bilo tako očitno, da sem bila samo zate.
Ko mi rečeš, da me pogrešaš, da me imaš rad in me ponovno vprašaš, kako kaj moje ljubezensko življenje, ne morem biti več vljudna in prijateljska. Vdihnem in ti povem, kar sem ti hotela reči tolikokrat, malo drugače kot sem načrtovala pa vseeno: »Crkovala sem na obroke zaradi tebe, eno leto nisem točno vedela kako bom preživela, ampak zdaj sem okej. Ne bom ti rekla, da je moja zveza popolna, ampak je resnična in traja.«
Ne vem kaj te ubije bolj, da sem uspela vzljubit drugega, ali da na moji listi nisi več prvi in edini. Obraz ti pade dol in rečeš, da tega nočeš vedeti. Vem, da nočeš, ampak jaz to nosim v sebi. In potem hočeš ven iz mojega odgovora in začneš preklinjati U2 in njihovo jamranje po letu 1990. Jaz tako ne maram U2 in rečem samo, da mi je od kasnejših všeč Who’s gonna ride your wilde horses, in ti se spet igraš z besedami: to je iz Achtung Baby, ki so ga snemali v Berlinu. Ja, Nina, Achtung baby, who’s gonna ride your wild horses… Obrneš se proti najbližjemu okoliškemu igralcu in rečeš: Veš, ona, ona ne samo, da gleda fuzbal, ona posluša AC/DC. In takrat mi je bilo jasno, da smo z glavo v ribo na poti k javnemu obujanju spominov. In ker jaz ne reagiram pretirano me samo še pogeldaš in rečeš, Vem, da sem zajebal, vem da sem sam kriv, ampak ne moreš reči, da nisva imela nore nore čase? In veš, da ne morem. Bila sva tako zelo visoko, da je bila nižina lahko samo proporcionalna s high-jem, ki sva ga doživljala. In vmes, ko midva kramljava se svet še vedno nekoliko ustavi, in drugi ljudje se ustavijo in so očarani nad najino nitjo pogovora, nad tvojo navdušenostjo, baje te zbudim iz melanholije, vendar vem, da te tja tudi vrnem.
Kljub oviri, da kar nisi hotel prej vzeti od mene in kar ti jaz zdaj ne morem dati, si v meni vedno imel in boš vedno imel prijatelja. Namreč, ko si tako dolgo hranil in negoval nekaj, preprosto ne moreš pustiti, da umre. Ne bom te pustila, da crkuješ od samote in depresije, tako po rakovsko kot sva vsak v svojem kotu vedno počela. Ko boš na dnu, te bom našla, še vedno sem te, tako kot si ti mene.
…Well you tell me things I know you’re not supposed to, baby can we still be friends… SO, Who’s gonna ride you’re wild horses?
