Nina against the city

Včasih čisto počasi ugotoviš, da boš praskal skozi led, dokler nohti ne začnejo krvaveti. In potem boš poskusil s komolci. Kasneje kolena, podplati, zobje.

Roke si privežem na stranice stola, da ne bi bila sposobna najti sredstva, kako se pribiti do tebe s kakšnim svetovno obupanim poskusom, da bi te zvlekla izpod ledene ploskve. Potem cel večer grizem skozi vrv, dokler ne osvobodim ene roke in te najdem. Če se ne osvobodim, mi uspe to narediti s prsti na nogah. Vedno je način, kako zanikam svoje odločitve in priplezam k tebi skozi zrak in potem spet ta tišina…

Ta neznosna tišina, neznosnost ostajanja v zraku, ko ne veš, kje si, kaj si, kdo si, samo veš, da nekaj ni prav in da moraš, moraš, moraš najti drugega, da boš vedel, hkrati pa moraš ostati na mestu. Agonija.

Potem si obvežem nohte, podprem kolena in zavijem gležnje ter hodim dalje in vem, da bom nekje na drugi strani ceste bila primorana, da se soočim s tabo. Vendar do takrat bom zbrisala vse poti, vse sledi, vse kar lahko, da se to ne bi zgodilo. Včasih postaviš piko, jaz sem jih veliko, pa so bile na koncu vejice, v najboljših primerih podpičja.

Zdaj, če ne drugega, je vsaj poglavje. In nič ni drugače, ne ljubim te nič manj, samo upanje je šlo, ves pogum je šel, ko se boriš sam z mlini na energijo, ki jo podpira strah, potem podležeš. Mlini na strah potrebujejo dvojno hrbtenico in tvoja se je odmaknila.

Zavila sem tvoj vonj v črn celofan, tkiva v črne svilene trakove, moje srce v folijo proti udarcem in jih pospravila na vrh omare med poletne sandale. Nimam več 24 ur časa samo zate, nimam več energije in tokrat ne bo tako lahko kot je bilo poprej, ker sem si izpahnila klešče, da se osvobodim prijema, zdaj sem v zavetju slekla oklep, kjer rastem in čakam na novo roževino. Vse kar me ščiti je mrakobnost in moj plašček samosvoje črnine je krut in mrzel, na tem plašču se lahko samo porežeš in vse kar veš, vse kar čutiš, vse kar si kdaj si predstavljal o meni, bi zrezalo na tej prevleki. In tanke svilene ostanke bi razporedila po šanku in se z nohti igrala z razcefranimi končki tvojih predstav, ko bi jezik pomakala v vino…. Ko zoglenim, čustva otopijo, da preživi vsaj mehurček kisika, ki me žene dalje. V teh trenutkih sem zate lahko le pošast, ki si jo ustvaril s svojim hranjenjem in odtegovanjem.Taka bom vse do trenutka, dokler me spet ne obrneš. Dokler se ne pregrizeš skozi mojo temo, me zbrskaš iz pepela in obarvaš. In vedno me. Ta krožnica, kjer se vrtiva, prideva, se zaljubiva in oddaljiva. Vsakič znova.

Vse skupaj je že skoraj klišejsko.

V bistvu že dolgo več ne iščem svoje druge polovice, kar se mene tiče sem že dolgo poročena.

Že nekaj let. Že odkar študiram in to je dolgo. Odkar sem se prvič učila ekonomijo, najbrž in zdaj se jo spet učiva. Vsako leto obujava iste rituale namesto obletnic. Samo njo ljubim bolj kot sebe in čisto nikogar več. Kako sebično, vendar ljubiti njo, je ljubiti mene in kadar jo opazujem, kako čudovito zmešana je, se sama sebi zdim čisto okej.

Iz dneva v dan odsevava ena v drugi, z odtenki v levo in v desno. Včasih se njej zamika svetloba, drugič meni odstira črnina, vendar največkrat se najdeva z istimi mislimi.  Zadnje čase, morda že dolgo, ampak zadnje čase še posebej opažam, da lahko govoriva s pogledi. En sam pogled nama ustvari zgodbo, ko drugi nemo opazujejo, kaj je tako smešno ali čemu sva prikimali.

Preden sva prekrižali čevlje, sva križali osebne drame, predenj sva se poznali, od vedno je tako… Kot bi pil lastno podobo nasproti sebe. Ljubim. Sem. Ona. Jaz. Moj enojajčni dvojček, donkey, opica…

It january, donkey, we’re suppose to feel shitty. It’s that time of the year. At least it’s time to write…

It’s amazing how you make your face just like a wall,

it’s mazaing how you take your heart and turn it off.

(Rob Thomas, Mathcbox twenty)

Dnevi, ki so se vlekli kot smrkelj, dnevi čakanja, dnevi čakanja na črke, na glas, karkoli. Na sovo iz Bradavičarke. Goloba pismonošo, kamen v okno, žvižganje pred vrati.

Nič. Praznina se je ulegla čezme in v krču iskanja in zaletavanja med stene norosti, sem pritisnila tipko, STOP, ne morem več.

Nisem kriva, da sem prišla, nisem kriva, da nisi odporen name, nisem kriva, da čutiš in nisem kriva, da ne moreš ne z mano ne brez mene, jaz samo plačujem tvoje račune, enkrat hladne prhe, drugič nalive čustev. Ne znam več usklajevati vseh teh obrazov, sama sem in popolnoma zbegana.

Usedla sem se in se odločila, da sem sama s sabo. Tako sem vedno sama, tudi kadar si ti zraven. Vedno ostanem sama z bremenom in razpolaganjem naju in ti samo pobiraš gozdne jagode poleti in agrume pozimi.

Čas je, da kdo hrani mene, jaz sem pregorela, nitka v žarnici je šla na pol in se razcefrala. Morda je bila res samo Mercatorjeva 40 W, ampak… niti ta ne sveti več in čakanje, da se boš z glavo zadel v moj lestenec, je prenehalo obstajati. Ničesar več ni za čakati, ostala sem na svoji strani nagajivega nasmeha, proč od županov in Rima.

In za naju tokrat ni postaj, kjer bi se čakala. Ker sem črna ali bela, nikoli siva in zdaj sem črna in take me ne poznaš in ne veš, da se ne bom pojavila izpod meglic kot ponavadi.

No more I loveyous, no more trips, no more illusions, I need some reality out of tales of ordinary madness. I love you much too much but now it’s time to survive winter.

Kadar spiš zraven mene, mi srce utripa prehitro, da bi jaz lahko zaprla oči. Gledam tvoj hrbet in srage obrišem iz tvoje popolne kože. Si edini človek, ki ne maram, da nosi parfum, ker potem težje najdem tvojo esenco pod umetnim vonjem. Težje odkrijem čiste dele telesa, kjer je tvoj vonj, ki me je obsedel. Odvisnost od poletne nevihte in sopare iznad senenih kopic.

Zaspim vedno kakšno uro predenj se zbudiš ti, omotična od tvojega vonja omahnem z glavo ob tvojih vretencih in ti poiščeš prste moje roke, da ne pozabiš, da sem tam, da sva še eno uro tam. Tista ura spanja ob tebi me nahrani za cel mesec. In ko gledam najbolj žalosten obred na svetu, ki se zaključi z zavezovanjem čevljev, vem, da bom zaprla oči in spala v tvojem vonju dokler ne zbledi iznad blazine in rjuh.

V tem vonju živim. V tej irealnosti, ki jo nosim seboj v vsakdanu, povsod si zraven kot steklenička oljnega parfuma se zažreš v mojo kožo in si tam še dolgo potem, ko mi zbledijo ugriznine.

Ni potrebno, da me puščaš pečate na koži. Zdaj bi že lahko vedel, da sem se odločila, da boš samo ti, dokler bova premogla toliko premoga, da se bo vlak peljal po teh tirnicah. Dokler bom lahko dvigovala lopato in metala na ogenj, dokler boš ti lahko vodil lokomotivo bom tvoja. Drugače tako ne gre.

Dolgo popoldne, vmes sem izumila paraleni svet, njegovo apokalipso, ker je bil izredno nefunkcionalen, nezabaven in neuspešen svet. Zato se ima realnost.

Potem sem se odločila, da nekaj pojem. Ni pametno razmišljati na prazen želodec, preveč si črnogled. Jaz sem potem naftogleda. Temno črna, eksplozivna, vnetljiva.

Pri drugem cigaretu sem začela razmišljati, da so minili časi, ko je bilo pošiljanje ljubkih perverznih sporočil vzeto kot pozitivno, privlačno? Pri tretjem sem bila že pri klavzuli, da se je privlačnost, popoldansko ljubljenje, malce premaknjena romantika prenesla v facebook, google talk in ostale nedotakljive, plastične, dolgočasne internetne komunikacije.

Čisto pri koncu sem pomislila, da me ne maraš več, potem sem se odločila, da si mogoče peder, paramecij, v zaporu ali pa je res moj čas minil in samo še jaz hlepim po your soul kitchen in tebi ni več do my warm gentle stove.

Najbrž si res v zaporu.

Daniel mi nekaj dni nazaj reče, da je sit tega leta, da čaka, da se konča, oh ja, in da me pogreša. Jaz mu pravim, da bo mogoče to najino leto, nikoli se ne ve, kdaj pridejo na vrsto melanholični raki z rockovskim jamranjem in patetičnim surpasom. Še dve leti nazaj sem bila prepričana, da je bog in sem ga tako tudi občutila. Mogoče je zame še vedno bog, maček, ki se giblje po moji hiši spominov, ki me ujame v ključnih trenutkih pred še najglobljo temo.

Božič sem trmasto prespala, ker sem bila prepričana, da sem svoj del Božiča odpraznovala nekaj dni prej. Kot bi začela izumljati praznike pred prazniki, kot bi neuradni postajali bolj pomembni od uradnih. Kot bi poskušala ustvariti paralelni svet, v katerem bi lahko živela.

Ti se pojaviš, na stol odložiš vse maske in si dovoliš, da si srečen. Gube se ti zgladijo in ko se me okleneš predenj zaspiš, vem, da te ne bom videla dolgo. Vsaka popolnost ima svojo ceno v času bežanja. Ob odhajanju si nadeneš masko in me pustiš, da se borim sama s sabo, dokler me ponovno ne najdeš. Ob času snidenja sem prebrodila že prvo fazo največje zaljubljene sreče, drugo fazo jeze, tretjo fazo neskončnih vprašanj, četrto fazo čiste agonije. Sem samo še majhen otrok, ki se veseli počitnic na morju, napihuje blazine in cepeta pred odhodom.

Včasih, ko sem med jezo in obupom, se zmehčaš. Tako vem, da izpodjedam tvojo trmo, da me imaš že čisto preveč zagozdeno v žile, da bi si lahko odsekal roke in suverno šel skozi dan, včasih moraš na noge postaviti mene, da sam lahko dihaš. In vsakič, ko mi kot paket Marshallovega plana pustiš čustva v beli torbi z rdečim križem, je meni kot bi mi nekdo preluknjal zamašen sapnik in napeljal kisik v pljuča.

Zdaj je čas med prvo in drugo fazo. Iz čiste nedolžne sreče, v strah, izgubo in jezo. Mraz je in v nosnicah ni več tvojega vonja. Spomnim se kako dišiš, samo ne nosim te s seboj. Še vedno te čutim v ustih, kot slan pot, ki se nikoli ne spere. Hodim po odročnih ulicah, da se izognem priložnostih ljubimcev, nočem jih niti videti, kaj šele, da bi se jih dotaknila, spet ta monogamnost. Ko bom padla, jih bom spet našla, zavetje, kamor greš spat. Izmenjava dobrin. Nekaj ekstaze, za nekaj zavetja.

V januarju hočem vedeti kam. Vsaj v grobem.

Ninočka.

Tvoj glas prede v moje uho, jaz raztezam tačke po mizi kot bi puščala tople odtise po hrbtu. Zabredla bi do kolen v tvoj glas in te ljubila, dokler ne dehidrirava. Tako nemočna sva. Sovražim vse dneve, vse noči, ko te ni. Sovražim vse dneve, ko si in vem, da boš šel. Obup, agonija, hrepenenje, to ubijajoče hrepenenje po nama.

Zdaj imaš oči že čisto mehke, še kadar si tečen, se mi nasmehneš in zgladiš obraz, da si zame mehak kot sveža milnica. Gladek in bel, takega te ljubim najbolj, ker si tak moj.

Vojna. Kako daleč je vojna za vodo, še dlje hunte v Afriki, ko tukaj dežuje svinec. Vsaka kaplja me zadane. Premočene noge plavajo v škornjih in so prezeble od manjka tvoje topline. Ko te ni, sem hladna in brezčutna, ko prideš živim, ko greš se vrnem pod svoj črn plašč in čakam, da zagrebem prste v tvoje posivele lase, da z nosom premerim tvoje gube in se naslonim na tvoje čelo. S kremplji se ti podpišem na ključnico, nosim tvojo glavo v naročju in moja medenica je podpisana s teboj.

Kdo sva, ko nisva midva? Nič. Siva in ordinarna se boriva za preživetje in beživa v delo. Ne maram tega novega sveta, daj mi poezijo in norost. Ko bi si upala živeti, bi imela svet. Siva ni barva.

Odkar vem, da me ljubiš, mi ni noben čevelj prav, mi ni nobena pot položena pod noge, mi noben zelen napis izhod ni dovolj blizu, ker si hočem ostati, hočem tebe, samo tebe, vedno znova in znova sem prepričana, da je vsaka tvoja kost bila sestavljena v celoto zame. In potem vedno znova in znova pride dan, ko se zavem, da temu ne bo tako.

To morje v nama, ki šumi in se pretaka, to morje o katerem govoriva je globoko in tako zelo modro in otožno. Midva sva dnevi največje sreče in najgloblje nesreče. Prostrano morje zaprto v pljučih me hrani in duši.

Si ti ne želiš, da bi bil napihljiva gumijasta blazina in bi lahko odčepil zatič in spustil to morje, da odteče…

Diši kot zrak pred poletno nevihto, kadar se poti ima njegova koža okus prvih kapelj, ki udarjajo na presušen vroč asfalt. Obrišem njegovo čelo, uredim mu lase in mu zaprem oči, kot lutki, ki jo dobim v najem. Vse mi pusti, dokler se kazalca ne premakneta in moram odpreti odhodna vrata.

Potem gre kot je prišel, s težkimi koraki stopa čisto tiho. Križev pot prihodov in odhodov. Z vso težo se uleževa drug na drugega in si izpovedujeva želje, ki so naju prevevale vse dni, ko sva se oddaljevala. Ko odide, mi pusti navlako dni ločitve in najina zgodba je pisana na mojem parketu.

Vsak kilometer preveč je rešilna bilka, da najini telesi zdržita to živalsko nujo dotika. Kadar naju rešujejo regionalne meje, se obožujeva skozi glas in črke in nič naju ne ustavi, ne še.

Vse je samo izsiljevanje možnosti, da bi se lahko nadaljevala. Tvoji obožujem te, moji slavospevi, tvoj rad te imam in napis na čelu Ljubim te… Ta agonija imeti da, imeti ne, ampak nikoli izpustiti - STRAH oče in mati vse nesreče.

Nights in white satin, never reaching the end,

Letters I’ve written, never meaning to send. Beauty I’d always missed with these eyes before. Just what the truth is, I can’t say anymore.

‘Cos I love you, yes I love you, oh how I love you.

Vsakič padem čisto po istem postopku. Sama sebe sploh ne presenečam več. Preprosto se postavim na polovico nog, začnem delati stvari, pijem velike količine kave, se izogibam alkoholu in poskušam opraviti vse obveznosti. Potem sem vesela zase, ponosna na svojo produktivnost, takrat si rečem, da si lahko privoščim izlet na kavo pred naslednjim dnem, ali da grem gledat nogomet in potem spat in naprej jurišat skozi dneve čisto sama, odločna in zase.

Grem na ta fuzbal ali na to kavo in spijem prvi deci vina in šele začutim utrujenost, potem drugi in tretji in se mi svet vrti po glavi, potem te pogrešam. Ko pridem domov vem, da mi ne bo uspelo, da bi se držala dogovora, našla te bom v telefonu in vzpostavila vezo, ker te tako zelo potrebujem v tem trenutku, potrebujem te, da ti povem, kako zelo, zelo, zelo, se mi trga meso iz kosti, ko minevajo dnevi za katere vem, da te moj organizem izločuje skozi pore. Dnevi načrtnega odrekanja, ki se zdijo kot trganje pijavk iz kože.

Lovke imava napeljane po vsem mestu, po vsej državi in še v zamejstvu. Zdaj, ko jih sekava, krvaviva. V mojem atriju je grobišče pijavk, čustev, ki jih zjutraj trgam iz sebe in mečem čez teraso v zemljo, da bi tam ostala pokopana. Iz mene skozi dan kapljajo korenine krvosesov in včasih na mesto rane položim ustnice, popijem kri in ljubkujem rano toliko časa, da se kri strdi in začepi mesto udarca.

Vedno sem mislila, da bom sama. Vendar ne. Včeraj, ko sem spet pozabila, da ne smem, sem ti napisala tako na smrt resno, da te pogrešam do krvi in naprej od te krvave resnosti še napol komične inserte dneva, ki vedno mislim, da omilijo dejansko stanje. Ti si seveda vedel, da v tem trenutku resnično crkujem, ker vedno, ko začnem s tem humorjem veš, da sem dlje od joka. In včeraj, ko sem bila jaz tista, ki sem hotela nohte zabosti v leseno mizo, da bi se tja prenesla želja, nemoč, strast, žalost in brezizhodnost, si nisem predstavljala, da boš ti celotno dopoldne gledal v te črke in čakal, da mi poveš, da na drugi strani jastuka ti počneš čisto iste stvari… Bežiš v nove kraje, da bi se dihalne poti sprostile, potem bežiš nazaj v moj vonj in potem se ukvarjaš z realnostjo in gre vse lepo in to je krasni novi svet, vendar potem, ko so določene noči, ko v zraku ostane tisti, Ah, ti… Res je, samo jaz, samo ti in ta sinteza.

‘Cos I love you, yes I love you, oh how I love you.

 Hoja po ulicah in cestah mesta je vedno zaznamovana s filmi, ki so se odvili in zažrli v stene hiš, na robove pepelnikov, pod mize lokalov in na obraze ljudi, ki so to nemo spremljali. Vedno isti taksisti, natakarji in klošarji.

Ti obrazi in stavbe so spremljali srečo in dna vseh dnov.

Včasih se mi zdi, da se še vedno vrtiva po tem pločniku, da se zbudiva vsakič, ko se kdo od naju usede tja, ni važno, če sam ali s kom drugim. Preprosto se spomini spremenijo v duhove, ki se sprehajajo kot meglice in ponovno živijo.

Kadar me pogledaš čez cesto in tako nežno proseče upaš, da bi se lahko usedla, takrat se z največjo mehkobo v očeh zazrem k tebi in te čutim. Gledava kako blediva drug mimo drugega, da ne bi kdo opazil te neprekinljive vezi, ki bo vedno nekoliko žalostna, dokler oba ne bova srečna. Resnične Ljubezni so vedno želja po sreči, tudi ko se ločijo.

Včasih je ta stik čez cesto tisti, ki mi pove, da je bilo najino nekaj velikega. Včasih je to dovolj, da vem, da sem bila daleč od nihče. Ampak samo včasih. Preostali čas so dejstva. Dejstva, ki ne vključujejo hvala, ko se prek vseh svojih zmožnosti potrudim zate, dejstva kot odgovori na preproste prošnje, dejstva kot čisto prijateljski, Kako si.

Vendar kljub temu, tvoj ljubim je bil moj ljubim in ob njem sva spala in si zaupala dneve in dneve. Nihče ne more več prodreti v stavke, Želim si, da bi odšel iz sestanka, samo da bi govoril s teboj, ko me kličeš; Nekoč boš imela stanovanje kot si ga želiš, vsako sobo kot jo hočeš; Lahko imava tudi nogometno ekipo; Ko spiš si najlepša; Preden sem odšel sem te poljubil 56-krat in se nisi zbudila. So ljubezni, ki ti jih človek ne more vzeti, niti umazati. Kar je bilo dano in izrečeno v čistoči, bo vedno brezmadežno in sveto. V to verjamem. Zato ti odpuščam, zato te imam in te bom imela vedno tam, na mestu za posebne, za ljubljene. In to sem jaz, največ, kar sem lahko.

Ninočka.

…ni več važno kdo je kriv, važno je, kar je bilo dobro, kar je dobrega ostalo, kar bo vedno, želja po tem, da bi bil drugi resnično dobro…