Nina against the city

Recipročnost

Včasih se zaljubiš. Srečaš se in roke se ti spotijo. Otroško, naivno, najstniško, osvobajajoče čudovito. Rahlo drgetaš, ko se srečaš, cepetaš z nogami, govoriš kot majhna punčka, ki je z mamo prvič v supermarketu. Taka sem jaz, trapasta.

Včasih ljubiš, noro, naivno, brezpogojno. Včasih ljubiš kaj bolj kot bi smel, kot je zdravo. Taka sem jaz, neprevidna. Pri moji ljubezni načelo recipročnosti odpade, recipročnosti, če govorim o pravu oboroženih spopadov, kjer se udarec vrača z udarcem približno enake jakosti. Jaz sicer besno iščem zadoščenje, poskušam zmagati namišljeno vojno, ki je ni, vendar vedno znova, ko se ti izgubiš, se jaz zgubim za teboj. Ko tvoj jaz, tečen, aroganten, dišeč in avanturističen, ranljiv in centristični izgubi svoje poteze si ne morem naročiti kozarca rdečega vina in z nohti praskati po tvojem pepelu. Vedno znova bolestno hočem, da se rodi krokar. Vse, kar hočem je, da postaneš spet ta pošast, samo, da si. Ko ti umiraš v sebi, imam jaz občutek krivde, ker ti ne morem več pomagat. Tega občutka pa nočem. Preveč mehko je postalo v mojem svetu, preveč lepo je biti zaljubljen v majhne cukre mesta, ki niso ti, ki ne srkajo mojega kostnega mozga iz sklepov.

Moj zrak, moj vonj, moja ljubezen

Najlepše je, kadar se podpišeš na mojo kožo in jaz tvoj priimek nosim skozi teden.

svit na betonski ulici

Tvoja roka, moja roka.

Našel ti bom sivko in vse bo v redu.

Z obema rokama se oklepam tvoje roke in ti rečeš, Saj veš… In jaz rečem, Vem.

Nočem, da te ni. Navajena sem, da govoriva o poljih in njivah in se pretvarjava, da tisti trenutek nihče ni nikoli obstajal razen midva. Lahko se te ne dotikam, samo nočem, da te ni. Še vedno jočem, ko še enkrat pogladim tvoje hrapave nohte na rokah, vsak izmed njih je površinsko trikrat večji od mojih. Naredim poznano kretnjo poslavljanja, in ko te gledam, in ko me gledaš, je kot bi moral pojesti skalo in potem preteči maraton.

soba brez razgleda

Smejiva se zvokom in korakom iz ulice,

Vsi govorijo ciao, ciao, ciao

In midva jim odzdravljava ciao, ciao, ciao,

Ko se dotikava z nosovi, eno tvoje oko obupa nad tem, da me bo kdajkoli vrglo iz postelje.

Po ulicah odmevajo ženski škornji

In nekaj ur kasneje že znava določiti debelo gospo, anoreksično gospodično in žensko.

Gospa potrkava kot zvon nad trgom, gospodična se lomi in podrsava, ženska sorazmerno hodi in odmeva.

Rada imava njene korake.

Morala bova iti,

Rečeš.

Jaz te poljubim in se zvijem med tvoje okončine.

Res pa je, da že dolgo mimo ni bilo nobenega psa.

(Začutim te nekje na tilniku in okoli ušes, v redu je, še pol ure, vsaj še pol ure.)

Lena in scrkljana si.

Pusti nek traje

telesa, v katera se potapljam

Lepo oblikovana, meni ljubi izklesana, topla telesa, ki se gnetejo v mojem malem krogu, ko te ni, so podobna najbolj občutljivemu mehkemu mesu, ki ga najdeš pod najbolj močnimi kostmi. Spustim jih k sebi, jim slečem kosti in se hranim, od sebe dajo največ, kar imajo, in moji prazni duši, posodijo svoje.

Vse kar obljubim je nasmeh, dam, kar prosijo in vzamem, kar potrebujem. Par kilogramov telesa in nekaj sekund nežnosti. Potem pridem domov, odprem vhodna vrata in se ustavim pred spalnico, kjer včasih slišim, kako s prsti potrkaš po steklu, kot zadnji zvok za adijo, ker je bilo vedno lažje dati od sebe kretnjo kot glas.

Včasih pustim, da se topla telesa približajo meni. Zložim majhne spominske škatlice na mizo in jim povem, kar ljubim in pustim, da so z mano, ne s prispodobo mene. Snamem svoj oklep in pustim, da se pred njimi izzrcali vsa beda mene. Ta nesrečna telesa, še dolgo po tem, ko jih pogledam s svojimi očmi, ne z masko, mislijo, da si morajo nadeti polno bojno opremo in odstraniti vse lokostelce, ki so kdajkoli prodrli skozi moje stene. In všeč mi je druženje z njimi, njihova prisotnost me dvigne, vse dokler tedne, mesece kasneje ne prideš ti.

Mesece kasneje padejo za svobodo, jaz čez najina trupla vržem kako pest suhih rož, midva pa sebično, brezobzirno in krvoločno nadaljujeva, kjer sva končala.

Sugartown

Včasih,tako ob šestih in nekaj zjutraj, drsim po namišljenem svetu in se počutim čisto v harmoniji s svetom in dogodki. Tam okrog osmih zjutraj me navadno sreča realnost. Polno vsega. Obveznost na obveznost, stiropor na stiropor, nič zrezkov, nič blitve, nič krompirja.

In vmes si iščem sladkorčke na vogalih mojega ljubljenega mesta, vendar spet drugič mi to ljubljeno mesto iz stranskih ulic prinese vonj, ki me posede in strese za obe rami. Koliko dodatnih kock sladkorja potrebujem, da lahko preživim odsotnost edinega okusa, katerega pomanjkanje suši moje bistvo? Veliko, nadomestne dobrine se iztrošijo tako hitro.

Ko te ni, večkrat pozabim, zakaj se mora ves cirkus vrteti naprej. In se vrti, še vedno se vrti, brez zvoka, brez okusa, vse dni, mesece in dolge ure spraševanja, kdaj bo že nekdo naredil rez po tej puščobi.

Punči, čas in sladki sadeži utvare

Izpitno obdobje, kljub napornemu učenju, zame pomeni sprostitev, ker si lahko čas razporejam po volji. V izpitnem obdobju življenje zgleda urejeno. Maček mi ne teži toliko, ker sem veliko doma in je na pol zadovoljen, hranjenje poteka po urniku, oziroma je prisotno ob normalnih urah, ne ko prideš enkrat zvečer domov čist smrdeč in izmozgan.

Nemogoče je pričakovati, da bom cele dneve doma sedela in se učila, ker je to v nasprotju z mojo naravo, prvo vedno, kar naredim, je to, da izumim kakšen konec sveta. Včasih pride tudi sam od sebe. Namreč, ko imam čas, vsa čustvena navlaka priplava na površje. Temu sledu zlom in kakšen dogodek, ki zlom prekine. Čas med dogodkom in zlomom je poljuben in odvisen, če mu sledi sonce, se počutim zaljubljeno. V sonce sem zaljubljena, z njim se hranim.

Iz slednjih razlogov in morda še katerega, bom prav zagotovo šla v pekel, še prej se te bom dotaknila in za svoj impulz potem plačevala. To vem že zdaj in kljub temu ne bom storila nič drugače kot to, kar se zdi, da se bo, da se mora zgoditi. Niti se ne bom opravičila, samo rekla bom, nisem mogla storiti drugače, in nikoli ne morem.

Punči je s prstom povlekla po sladkornem prahu in si v glavi izrisala majhno utopijo, da jo povede skozi čas, ki bi bil drugače samo prazen.

Drsalke

Pravokotnik z ledom, plastične, meni neljube drsalke, kičaste lučke, odurna glasba, mraz je, ampak jaz drsim v krogu in razširim roke in se nasmehnem. Stegnil bi roke proti nebu in se dotaknil sivine popoldansko-večerne Ljubljane. Tivoli je ljubezen, Ljubljana bo v kakšnem kotičku vedno našla prostor za nasmeh. Ljubljana je edino razmerje, ki se ne neha.

Sama sem in vsaj 50 kilmetrov okrog mene ni nikogar, ki bi z mano delil to popoldne in bi ga jaz delila z njim, tako se zgodi, ko trmasto vztrajaš pri svojem in biješ bitke dokler se iz telesa ne izloči zadnja potna sraga, ampak na koncu lahko vstaneš pokončen, ker zvestoba je samo ena, gojiš jo do sebe, do tega v kar verjameš in za verjetje se da obliko, vsebino in dušo.

Sama sem, izgubile so se skoraj vse moje bližnje naveze, ampak nekaj je, kar mi ostaja, zelena Šiška, tlakovan center in občutek, da sem doma. Občutek, da lahko začnem graditi znova.

Varuh rži

Sedela sva na kavču in prepuščala sem mu upravljanje kanalov na televiziji. Midva, ki sem mislila, da se poznava v dno duše. Midva, ki že zadnje štiri leta brodiva skozi najhujše padce skupaj. Midva, ki nama ni bilo potrebno početi ničesar, samo dihati skupaj v zaupnem zraku in biti dobro spričo bližine…. Ampak nekaj se je spremenilo med mojo in tvojo blazino. Nekje med reality tv in mtv-jem me je začela dušiti praznina. Njegova praznina. On, ki je bil zame gospod in bog, najlepše in najbolj oboževano. Tako dolgčas je brez tebe, sem si rekla, nič ne sije, nič ne diši. Zaradi njega sem zbežala iz Ljubljane k tebi. Kot je prišel beg iz Ljubljane na Gorenjsko, tako sem še hitreje zbežala nazaj, domov, v moje ljubljeno mesto, ki bo našlo balzam zame. Proč od doma v družbi, ki je bila nekoč moje najbližje, tvoja prazina seva še širše.

Doma sem se veliko prezgodaj napila, veliko prezgodaj, da bi lahko sprocesirala priznanje, da lahko na smrt pogrešam tebe, zverino, pošast, ogabo. In v tem razsutem dnevu, me je, kot vedo, ujel on. Zmočim mu jakno s svojimi neumnostmi in solzami in ga pustim z njegovimi ugovori, da ni konec sveta. Gladi me po laseh, in ko vstanem iz avtomobila moje solze polzijo po njemu.

Naslednje jutro me je neznansko sram, sram svoje šibkosti, sram, da vedno znova obremenjujem druge, ker sem bila dovolj neumna, da sem pustila, da je nekdo spil dušo iz mene, jaz pa sem si pravila, da je to ljubezen. Včasih se mi zdi, da na robu zverininih ust še vedno tičijo drobtinice mojega bita, da se mu po vratu cedijo okruški srca, zato se mi gabi, ker je pojedel najljubše dele mene.

Naslednje jutro me ni samo sram, tudi premikati se ne morem. Te moje kaotične pijanosti, pijanosti utapljanja in vzbujanja bolečine. V nedeljo storim, kot mi pravi moj prijatelj, Obuj pete, nanesi šminko in pojdi ven, dvigni glavo, starješe ženske od tebe to počnejo. Seveda, jaz, ki vedno praskam do globin, večkrat ostajam doma, da me požrejo stene, kot da hodim v škornjih ven nabirat nove rože. Pa sem vseeno vzela nekaj rdečila in škornje, si narisala obraz in šla. Morala sem podati izjavo, da živim, da sem, da sem še, da spet bom, da je od mene ostala vsaj osnova oblika. Od tu lahko gradim dalje. V bistvu sem se ti v kakšnem zakotnem delu prizorišča hotela opravičiti, spet, še stotič, žal mi je, ker vedno spremljaš moj padec in me ujameš s svojimi šapami, nekje med jezo, ljubosumjem in skrbjo. Že dolgo nazaj si mi rekel, da šele z mano razumeš U2-jevski With or without you, pa ga niti ne maraš, Ne morem ne s tabo ne brez tebe. Jaz vem to, da ko me ne gledaš v oči, težko diham, ko ne govoriš z mano me bolijo obronki prsnega koša. Hvaležnost, prijateljstvo, pripadnost.

Ven sem šla, ker sem želela, da me vidiš nasmejano. Ker si takrat miren in misliš, da bom že kako zvozila, s tabo ali brez tebe. Vozim sama, ti se me ne moreš privoščiti. Nikoli se me nisi mogel, pa sva vseeno včasih gledala v nebo, s seboj vlačila alkohol v take-a-away-coffee kozarčkih in se pogovarjala o obdelovanju polja na čisto neki drugi zemlji, včasih sva bežala skupaj v druga življenja.

In ko sem se zadnjič prvič nasmehnila za nekoga, ki nisi ti, sem vedela, da boš opazil in s pestmi tolkel ob armaturo v avtomobilu, ko se boš peljal domov. Nikoli nisem bila popolna, nikoli nisem bila niti blizu in tvoje popolnosti več ne prenašam. Ne prenašam, da vedno storiš tisto, kar je prav, jaz vedno storim tisto, kar čutim. Jaz vedno vse umažem s svojimi impulzi in zato mi je lažje sedeti zraven ljudi, ki so storili par stvari narobe, ker zraven njih lahko diham. Ob tebi me je sram vsakega greha.

Še vedno si najlepše darilo, ki ga človek lahko dobi v dlani. Sonce na dlani, ampak nisi moj, nikoli nisi bil, tak je bil dogovor, tako je čas, da sprejmeš – nisem tvoja. Morda je počasi, čisto počasi prišel čas, da me pustiš, da stopam po poteh, ki jih ti nisi mogel položiti predme.

Včasih se dušiš

V loncu pod pokrovko

Te obliva sopara

In klavstrofobija

Te priganja, da praskaš po stenah, po koži.

Stečeš, hodiš, hlastaš,

Dokler ti ne zapičijo cev v sapnik

In jokaš.