Nina against the city

Ko nisi z mano v Tomaju

te dan in noč

klešem sredi vrta iz kristalno jasnega

kraškega zraka… (Josip Osti)

Včasih je skladba na radiu. Včasih so prireditve vezane na datume, ki sva jih obiskovala skupaj… In potem, ko ni več skladb, ko ni več spominov, so sanje.

Zjutraj, preden se zbudim, se mi v glavi odvijajo zgodbe. V sanjah še vedno prečkava ulice in se prepirava o stvareh, ki naju navdušujejo… Kot bi vse potlačeno še vedno živelo, samo spodaj.

Preveč mislim nate in preveč misliš name in preveč daleč sva, da bi lahko ustvarjala. In še vedno me boli, ko kdo govori čez tebe, in še vedno me boli, ko govorijo o druženju s tabo, kot bi bila ljubosumna, da so vdihavali isti zrak…

In najbolj me boli, ker se zraven mene vsi obnašajo, kot da si umrl, potem se še jaz obnašam kot da si umrl, da zadostim njihovim pričakovanjim. Ves preostali čas, ko jih ni, in sem jaz lahko jaz, te nosim s seboj kot šakal me spremljaš v senci. Kako težjo je razumeti, da te ljubim, da to ne mine, ker si vmes razbil kozarce, opraskal kolena in bi bilo spodobno, da ponos prevlada…

…. Veš…. Ne veš, da vse kar počnem, počnem zato, da bi lahko ostala na svoji strani reke, vse kar počnem je načrtno ostajanje za bodečo ograjo. In vsak dan je projekt, vsak dan je cilj, da z rokami ne zgrabim žico, pustim nekaj mesa na bodicah in preskočim to mejo.

In vem, da mi ne bi nikoli odpustili in vem, da si ne bi nikoli odpustila in vem, da bi me bil vesel, vendar me je preveč strah. Zdaj je mene postalo strah. Nisem več pripravljenga vsega izgubiti zate, ker ti nisi ničesar pripravljen izgubiti zame. Ne bom prišla, to že veš, ne bom te poiskala, ne bom ti dala tihega pritrjevalnega znaka, da lahko prideš in se mi z vsem tovorom uležeš pod noge.

Ko te ni v mestu, te čutim še toliko bolj, kadar se sprehajava po vzporednih ulicah, je lažje, minimalni odmerki droge naju držijo v dnevu, zdaj ko sva daleč, je težje, neprestano te iščem, neprestano me iščeš in se zbujam prepotena in prisegla bi, da moja koža zjutraj spet diši po tebi.

Včasih je ljubezen tisti rak, ki živi v celicah, in vse ostalo, vsi ostali so zdravila. Vendar veš, da je tovrstni rak, ki ga lahko zdravijo, a ne ozdravijo, pa vendar si jim hvaležen za vsako obsevanje, vsak kozarček tablet in vsakič, ko so ti držali lase med bruhanjem v školjko.

Rada bi te vprašala: Šta ima novo kod tebe, da ti lahko odgovorim: jedno te isto, kod mene…

Rada bi ti povedala toliko stvari, ki so se zgodile, ki bi bile smešne samo tebi. Hranim jih kot drobtinice na strani. Hranim ti osebe, ki sva jih spoznavala skupaj za kakšnim šankom, in jih zdaj srečujem sama. Rada bi ti povedala njihovo zgodbo naprej, od tam dalje, kjer sva se ločila. Dala bi jih na oltar kot kruh na zahvalni dan.

Stine

Včasih te ne čutim več, takrat ko je bolečina večja od tebe, takrat ko je otopelost bolj siva od tvojih rdeče, takrat, ko sem jaz večja kot ti.

Takrat, ko sem sita gardedam, ko sem sita okolice s katero igrava šah že dobro leto. Nočem več figur, ker potem jih požreš in odmakneš iz šahovnice in potem sem jaz spet pritepen pes, ki nima mesta med črnobelimi kockami.

Nočem več sedeti v množici in gledati na oder, kjer nate svetijo žarometi. Ti govoriš, jaz nekje na robu mize strmim vate, koliko časa že? In nočem več čakanja, da se iz žarometa prisedeš k meni in nočem več biti alergična na vikende in dopuste in nočem več dajati.

Hočem, da se noč čarovnic konča. Dosti je plesa v maskah in vlakcev groze. Ne prenesem več tujih lastnin na lastni koži. Počutim se kot čevljar brez računa. Poberem znošene čevlje, jih zakrpam, očistim in vse sijoče vrnem nazaj lastnikom.

Pridi, pozabi.

Kričal bi od bolečine, pa samo mrtvo strmiš v kakšno belo ali barvasto steno. Ves prosti čas so solzne oči, vendar nikoli v resnici ne jokaš. Nič ne gre ven, vedno je vse na robu, na robu joka, na robu prepada, na robu razuma. Mogoče tu že davno ni več razuma, če je že kdaj bil… Robbie Williams v skladbi No regrets reče, I didn’t lose my mind, it was mine to give away, jaz je nisem dala, moja je neprostovoljno šla s tabo…

Sita sem te mrakobnosti, te buckasto vodene gmote v prsih. Kot bi imel velik žulj, napihnjen s tekočino in vsakič, ko začneš hoditi, se obregneš ob rob čevlja in malo tekočine izteče, ampak žulj nikoli ne poči, reproducira se in boli in otežuje hojo.

In delovna terapija ne pomaga, vedno je čas v dnevu, ko si pol ure prost in bi s pestmi tolkel po lesu, kamenju in betonu, morda zato, da bi se odprla vrata, da bi se raztreščil kakšen vprašaj, ali zgolj zato, da bi fizična bolečina vsaj za tisti čas nadomestila srčno.

In filmi v glavi, nehotni spomini, ki kot utrinki režejo skozi dan, prinašajo najbolj ljube trenutke, največje čustvene pregrehe, ki sva se jih dopustila.

»Za vedno«, v katerega ne verjamem, danes odmeva skozi dan in potem se mu pridruži prvi del stavka: »Ljubljenje s teboj, za vedno.« To je bila ena izmed tvojih zahtev na najinih stavnicah. Tudi to sem dobila jaz, ki sem si zaželela zgolj pomfri in dunajca s tabo, ali v najinem prevodu lignje in blitvo.

Ni je take stvari kot zastonj kosilo, kako zelo resnično. Koliko si plačal ti, rada bi vedela, kaj je tvoj kredit, kje so tvoji obroki… Koliko plačuješ ti?

Jaz se zbujam z udrtimi očmi in lici, od joka, ki ga ni mi gre na bruhanje, od bolečine mi je slabo, od neizhodnosti se mi vrti v glavi in vsak teden znova poskušam, kako zelo poskušam narediti stvari brez tebe v ustih, pa ne gre. Vedno zlezeš k meni, kot si včasih ponoči prišel in se zavil v mojo odejo, in s svojimi nogami ovil moje. Še vedno si ovit okrog mene, še vedno v moji glavi dihaš zraven mene, še vedno se ponoči zbudiš in poiščeš mojo roko, še vedno te slišim, kako me pokličeš. In pogrešam nežnost, tvojo nežnost, pogrešam tvoj pijani naglas, ki izreče moje ime, pogrešam tvojo obsedenost z mojimi koleni in čevlji, s popkom in kožo.

Agoničnost je, v primerjavi s tem, kar občutim trenutno, kremšnita – ena izmed bolj sprejemljivih slaščic – če obstaja kaj takega, kot sprejemljiva slaščica.

Jesen stiže, Vasa

Žalostno je,

ko se zaveš, da ni poti nazaj. Ne morem te gledati v obraz, ker ne bi v njem rada odkrila samo človeka, zame si bil vedno nad in kot človeka te gotovo ne bi sprejemala. Vedno me je bilo strah dneva, ko boš iz nebes padel med plebejce, mogoče me je bilo bolj strah, da bom nekoč jaz iz prestola padla pod šank. Pa nisem, ker si ti vedno oboževal mene, na meni pa se ničesar ni spremenilo. Jaz pa sem oboževala nekoga, ki je bil načelen in pogumen, zato te ne gledam več v oči, ker nočem videti novega tebe.

Mogoče samo nisva hotela povzdigniti obrazov, čisto tako, ker bi vmes med vidno linijo stekla energija, stekli dogodki, zrcalilo bi se zavedanje in ti bi vedel, kaj si storil in mene bi spet bolelo in potem bi oba lahko samo še brisala slane kaplje iz mize v obskurnem baru, kjer so bili vsi veseli rezultata… Bilo bi nevljudno začeti sezono z novo dramo.

Tako sem samo opazila, kako se tvoj nos viha, ko se smejim pripovedi koga drugega, tako sem zaznala prežanje na besedne zveze in kraje, ki sem jih morda pobrala od koga drugega, stalno in obsesivno iskanje mojega teritorija, kje sem se gibala, koga sem se dotaknila. Veš, da se klatim po svetu, ampak ne veš kje in rad bi vsaj nadzoroval situacijo, če že ne moreš preprečiti tega oddaljevanja…

Poglej, po letu dni lahko pokaževa, da ne znava spregovoriti niti vljudnega stavka. Ampak… Kdo je sploh pričakoval, da ga kdaj bova?, vedno sva bila ekstremna, nikoli ravno ljudska in čisto preveč sva čutila, čisto preveč sva vse zapletla in umazala, da bi se zdaj lahko pogovarjala o vremenu in primerni ohlajenosti piva. Včasih sva klišejske stavke uporabljala kot predigro, danes bi jaz lažje padla skupaj, kot da bi lahko izustila: Dober dan, kako Ste… Se Vam ne zdi, da je nekoliko mraz. Ti bi nekaj zamrmral in me gledal globoko v oči, meni bi se potile roke in noge bi prekrižala, predenj bi nadaljevala: Da, seveda, to dolgo vroče poletje… Se Vam ne zdi, da bi morali otvoriti sezono kuhanega vina? In ti bi rekel: Morda imam kaj cimeta in klinčkov v žepu, pa Vam bom zmešal kuhano vino iz špricerja. – A, tako, bi odgovorila, ampak v tem špricerju je led. – Ni važno, ga bova že pogrela.

Na tem mestu bi odšla, pustila vse in se ljubila do jutra.

Mogoče je bilo najbolj narobe, ker si nikoli nisva pustila, da bi mi povedal, kakšna jajca na oko ješ zjutraj in da jaz povem tebi, da je najboljši zajtrk po enajsti uri.

Med nama izven naju ni več ene besede. V tem kontekstu sva izrekla vse. Ostala je zgolj ljubezen, ki nima kam in naju požira vsakega po svoje. Ta ljubezen je termit, ki grize rove v najino kožo, osebnost, življenje. Kako zelo sem te ljubila, kako zelo te še vedno in kako zelo visok bo davek, ki ga boš plačal, je enačba, da letos niti v drugi polovici ne bo dobro leto. Jebeš to, jebeš vse, za sekundo tega, kar je krožilo med nama, pa če sva se samo zasledovala s pogledi v prostoru, je vredno odstranjevati kožo iz telesa, je vredno molčati do onemoglosti.

Mogoče si bil ti daleč od tega, da bi bil vreden tega, ampak to sva naredila skupaj, ti si izbral mene in jaz sem vzela tebe, ali pa se nama je vse zgodilo zgolj po nesreči, ampak nekaj minut v tem preteklem letu sva žarela in vse česar sva se dotaknila v sijanju je cvetelo.

Nisem več jezna, odpustila sem ti, ker tak pač si in vedno si bil tak in meni si bil vedno všeč. Odpustila sem sebi, nama in okoliškim igralcem. Tako nikoli nisem zmogla nositi teže zamere seboj, bilo je kot bi dušila sebe.

Oprala sem sebe, rekla sem si, da sem dala vse, da lahko grem, da boš obžalovanje nosil ti, ker je to tvoj del računa. Nikoli pa nisem vzela v obzir, da pogled na tvoj pepelnato siv obraz vedno puščal sledove tudi na meni.

Sve prave ljubavi su tužne, je zapel Balašević in jaz vsako leto znova poskušam kljubovati temu. Enkrat ga bom našla na laži, če ne, bom prav zagotovo umrla na šanku od srčne kapi. Vse ima svoj čar in detajli so tisti h katerim se v glavi vračamo vedno znova in znova.

The thimble scene:

Tek

Nekaj kar je podobno kratkim hlačam, reklamna majica in šilt kapa, ključe pustim v vratih atrija in se odvlečem proti tekaški poti. Ogrevanje, ne moreš stopiti skozi vrata in se pognati v dir, v resnici pa je to samo lenoba. Skrenem iz poti med koruzna in žitna polja in tečem. Mišice mi trzajo in v glavi se mi ponavlja, zdrži, ko dobiš kilometer v noge bo lažje. Nikoli ni lažje, vse je eno samo premagovanje sebe.

Potem se mi v glavi začnejo ustvarjati zgodbe in pozabim, da tečem. Vmes se mi ponavljata dva verza enega in istega komada, morda trije. Ena izmed najinih zimskih pesmi, ki me reže v pljuča. Razvijem neizmerno jezo do ponavljajočih se tonov in se iz polja preusmerim na pot. Verzi se ojačijo in pospešim in prehitim prvega tekača na poti. V diru tečem vse do podrtega drevesa, vse dokler se dež ne ulije name. Potem se obrnem in stegnem roke, da ulovim kaplje.

Tečem nazaj, po obrazu mi lije mešanica potu in dežja, na jeziku čutim sol in v zraku puhti tvoj vonj. Na tem mestu te sovražim še toliko bolj, ne vem zakaj dišiš kot poletne nevihte. Noge mi počasi klecajo in začnem višje dvigovati kolena, ker v glavi vidim, kako se spotaknem sama ob sebe in pristanem na pesku s krvavimi koleni.

Vrnem se po poti med žitnim poljem in koruzno njivo, prečkam namišljeno ciljno črto, raztegnem noge, pozdravim ribiča in tri stalne goste lokala, ki strmijo v mimoidoče in v mojo premočeno majico.

Deževati je prenehalo nekje med žitom in koruzo, samo še kakšna kaplja se utrne in vse tiste, ki padajo iz mene. Odvlečem se nazaj, vzamem premočen obesek na ključu iz atrijske ključavnice in vem, da bom danes spala brez tebe. Izbruhala sem te po poti…

Tišina

Mesec, recimo, da je mesec. Neizpodbiten rekord popolnega komunikacijskega mrka. Poje nama tišina.

Odkar si doma me grabi anksioznost, stiska me v pljučih, na rokah in pod vratom se mi pojavljajo alergije in v mestu imam točno določene ulice, kjer se ne gibljem, ure ob katerih se sploh ne gibljem po mestu. Uvidevnost, želja po ostajanju za barikadami.

En mesec je odkar nisva spregovorila besede, odkar ti nisem napisala besede. Ti si spet začel pisati meni. Najprej z nostalgijo, potem z jezo, bevskanje, ko sem spet zmagala v vseh napovedih in stavah. Vedno zmagam vse najine stave, tudi to bom, pa čeprav ni nihče presekal rok in nihče ne bo terjal zneskov. Tokrat ti ne bom niti rekla, Pa, sem ti rekla in ti se mi ne boš nasmehnil v navdušenju nad mojim navdušenjem. Zdaj je tišina, konec, Odisej je našel Penelopo in njegova epopeja in »zmote« med popotovanjem so pozabljene, našel je pot domov.

Čutim te med besedami, ki jih pišeš. Čutim barvo tvojega glasu in obraza, žalost v tebi, praznino. Eden izmed tvojih obrazov, ki me je vedno pridobil nazaj, nikoli nisem prenesla, da bi se tebi skrivil en sam las na glavi, podobno kot bi levinja ščitila del svojega kardela. Problem je bil samo v tem, da tukaj nikoli ni bilo nič mojega.

Vem, da ne smem. Ne smem ti odpustiti med besedami in Sportskimi novostmi, med tem in drugim klubom na katere sem šibka in jih ti zaviješ v papir kot tam zavijejo tople piroške v bel papir za pecivo in priložijo zraven prtiček. Odpustiti moram sebi, vsemu, kar sem dala v nič, odpustiti si moram vse prekrške, vse ekscese, sramote in žalovanje. Odpustiti si moram, da sem si jih dopustila.

Vedela sem, da boš to počel, ko bo minilo nekaj časa. Samo prepričana sem bila, da boš zdržal dalj, ravno toliko, da bo meni uspelo dihati in bom lahko tebi zaprla sapnik in se ognila tvojemu vonju. Vendar mesec dni brez ene moje besede je očitno pospešilo proces, če bi prosila, če bi ti pisala, če bi se opravičevala in ti to govorila, bi zdržal zelo dolgo, tako si dehidriral prej, veliko prej….

….ampak tokrat si uničil vse in to do temelja… Ni poti nazaj in sam si dal vedeti, da je ni naprej… Naj igra dalje ta Tišina. Solze bodo sčasoma uplahnile, enkrat se bo našla želja in nekoč bom morda spet dopustila, da mi pride kdo zelo, zelo blizu. Do takrat, ostani na svoji strani, ker moja artilerija je v bojnem položaju in psi pred mojimi vrati so sestradani in zaščitniški in ti si vrgel veliko kosti, ki se jih lahko gloda…

Kljub vsemu, vsej bolečini, vsej krivici, nesramnosti, gnusobi, te pogrešam. Kako zelo te pogrešam. Ali pa je to samo še mazohizem.

Nina

U mom oku samo hlad,u mom srcu samo stud, inje i prasina. Nisu cvorci pevali,dok je iznad krovova, svirala tisina.

U cik zore zvizdi voz,njime odlazim u Oz, necu da se vratim.

ob letu obsorej

Kako plovejo dogodki. Vsi se počasi postavljamo na mesto, vsak je vpet v nekaj kar ga neizmerno veseli, čeprav si morda še ne priznamo vsega. Včeraj, ko smo grebli z nogami po lesenih deskah in svinjali kot branjevke na tržnici, sem ugotovila, da sta srečna, da smo v tem trenutku vsi vsaj izredno veseli.

Nismo več vezani drug na drugega, vsak v svojem peskovniku zbira kamenčke in potem jih nekaj prinesemo na kakšno skupno teraso. Pogrešala sem nas in čisto nepredstavljivo mi je, da smo se v letu/ste se našli vsak v svojem brlogu z lastnico brloga, tako ali drugače in jaz kot edina ženska sem našla kariero.

Ironija, tista sladka.

Ljubila sem te,

ko sva si šepetajoč popevala eno in isto pesem na obali jezera in čakala dež, ki ga ni bilo. Vedela sem, da te bom ljubila, že od prvega trenutka, ko sem ti želela izpraskati oči in si jih nanizati kot ivanjščice okoli vratu. In vse prepite noči Sarajeva, ko sem plesala in se gibala zate, čeprav me nisi videl.

Ljubila sem tvoj nos, tvojo bledo kožo in majhno udrtino na stegnu, tvoje pege na hrbtu in razrečene lase, tvoj okus po alkoholu in vsak a na katerega se je v besedi podaljšano usedel tvoj glas. Vsak neroden korak, opotekajočo hojo in tvojo resnost.

Ljubila sem tebe, ko si fukal s svetom, ko si zapeljeval vse okoli sebe in spal pri meni. Ljubila sem te, ker sem mislila, da se boš ob meni naučil stati na dežju in risati po stenah. Ljubila sem moškega, ki sem ga naredila, pa ga nisi znal živeti.

Še vedno ljubim to zmes mene in tebe, prazno materijo, lik v igri, ki je eden izmed tistih, ki jih ustvarijo, jim dajo besede in korake, vendar nikoli ne zaživijo zase. Zdaj si spet ti, samo človek, brez mojih nad si samo.

Mogoče sem vedno ljubila samo sebe na tebi.

Človeško sranje

Razlika med kupom dreka in človekom je včasih zgolj v tem, da je kup dreka lahko koristen, na primer za pognojitev jagod na vrtu, medtem ko je človeški faktor bolj negativno koristen.

Nekateri ljudje lažejo tako zelo dobro, da ti včasih vzbujajo občutke krivde za stvari, ki veš, da niso resnične… Ta brezbrižna tehnika prepričanosti vase, nesposobnost sprejemanja lastnih napak, nesposobnost poravnavanja računov, nesposobnost prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja, kako lahko je, če vse vedno preneseš nekam drugam, ni ti potrebno reči oprosti in plačevati računov, pa vendar je človeška vrednost takega osebka zgolj - nevrednost.

Frasier Crane v prvi sezoni ene izmed epizod obravnava etičnost. Njega ob kršitvi etičnosti vedno objame slabost in ga sili na bruhanje, medtem ko njegovemu bratu Nilesu teče kri iz nosu – torej zbanaliziran prikaz nezmožnosti kršenja nečesa v kar verjameš. Komičnost dela je, ko se zaljubi v bivšo punco pacienta in s tem krši svoja načela zdravniške etike, kar se konča nekako tako, da ga vsak njen dotik sili na bruhanje.

Če ne verjameš v nič, če ne spoštuješ ničesar potem samemu sebi ne moreš iti na bruhanje, saj ničesar nikoli ne storiš narobe, nisi odgovoren, vedno si enak, ampak vreden manj kot kup dreka, sicer povsod, kamor prideš, prej ali slej gnojiš, ampak sebi se zdiš čisto zlikan in opran na 90 stopinj, če pa obstajajo kakšni pomisleki jih prej ali slej opravičiš prek prelaganja krivde…

Danes je na Prešernovem trgu visel transparent, ki je imel sporočilnost, da je medsebojno spoštovanje in pozitivna energija tisto, kar imamo najrajši pri naši sedanji nogometni reprezentanci in res je, poleg dobrih iger, ki jih spravijo skupaj, je harmoničnost in priznavanje drug drugega tisto, kar potihoma in na glas občudujemo. Kako čudovito, da ni več Šmarne in Gore, da je ekipa.

Kako čudovito je, ko se stisnem zraven nekoga, ki vem, da me ne bo poskušal prepričati, da sem nekaj, kar nisem, ampak mi reče, da vse tisto, kar sem tisto, da se me opazi v prostoru. Srčnost. Potem neham govoriti in iz mene sije samo nekakšna hvaležnost. Nekje, v nekaterih, je tisto, kar ljubim najbolj pri ljudeh, sončnost, toplina, srce, kri ne žveplo pod kožo. Ko pod mizo primeš človeka za roko in se žarčenje prenaša v tem stiku rok. Kako iskreno presenetljivo je, da obstajajo ljudje, ki te izbezajo iz kakšnega labirinta, samo da ti povejo, da si se zaplezal, da pojdi naravnost, ker je lažje. Ko pluješ, je lepo imeti svetilnik in reševalno ekipo kadar parkiraš na čereh. In tesarje, ki ti naredijo novo barko in dobro si je zapomniti, da se je boriti za “prav” z idioti nesmiselno, ni čudno, da pametnejši vedno odneha, bedaku se ne da argumentirati stvari, kar njegov inteligenčni ali čustvenointeligenčni kvocient tega ni sposoben doumeti. Mogoče kaste niso tako slaba ideja, samo malo drugače in mogoče ni pretirano tudi sredi največjega razočaranja in nesmislov dvigniti oči proti kakšni zvezdi in reči, Hvala za svetilnik in tesarje. Nekakšna prijetna pikajoča mehkoba je v tem, ko spoznaš, da ti je v življenju uspelo v svoj krog pritegniti sladkiše od ljudi, ki ti bodo pomagali prebaviti pokvarjene sendviče.

Anger is one letter short of Danger

Toliko jeze nakopičene, ki se izloča skozi dan v samogovorih in pizdlenjih čez televizijske komentatorje in nesrečne prodajalce krame na vratih.

Neskončno ranjen čut za pravičnost, ki buta na površje in me ubija, ko hočem umiriti pulz in si reči, Mimo je, pusti da steče proč. Ampak ne morem, rada bi se zdrla nate v polurnem monologu in želim si, da bi dojel, pa vem, da nikoli ne boš, torej sploh nima smisla.

Samo ranjen ego, gmota jeze, kup razočaranja, bolečina in otopelost naslednjega dne, samota, neskončna samota žvečenja dogodkov in prebavljanja čustev in ničesar, kar bi me odvrnilo od tega, ki bi me odvrnil od tega.Vse je daleč, vse čutim daleč in stanovanje je oblikovano v krogu po katerem se lahko vrtiš iz ure v uro in čakaš spanec.